Daješ nam upanje
Dragi papež Frančišek,
imenujem se Eliseo in pišem ti, da bi ti povedal, da te imam rad in ti želim vse dobro! Moram priznati, da je moje srce ostalo navezano na papeža Janeza Pavla II., dokler se nisi pojavil ti: njegova življenjska zgodba me je vedno nagovorila. Ko sem ga videval in poslušal, se je v moji notranjosti nekaj premaknilo. Njegovo sporočilo mladim v Rimu leta 2000 še vedno močno odmeva v mojem srcu. Zato, ker je resnično! Naša lakota po ljubezni, po lepoti, resnici … Njega iščemo! Prepričan sem, da mi ne papež Janez Pavel II. ne papež Benedikt, ki ga prav tako globoko spoštujem, ne bosta zamerila naklonjenosti, ki jo zdaj čutim do tebe.
Papež Frančišek, s svojo vedrino si mi ukradel srce. Bil sem pod balkonom, ko si bil izvoljen; tistega večera smo na Trgu svetega Petra doživljali Binkošti – v tišini, v skupnih molitvah, v vsaki besedi, ki si jo izgovoril. Ko si nas pozdravil, praznovanju na trgu ni bilo konca. Imel sem jasen občutek, da Cerkev ni zaspala, kot nas hočejo prepričati, Cerkev je bolj živa kot kdajkoli!
Sem mlad moški, ki ga privlači isti spol. Zelo me čudi, da so danes časopisi polni govoric o tem, kar si med poletom iz Brazilije povedal o gejih, pozabljajo pa na vse lepe besede, ki si jih v Riu namenil mladim.
Naj jih jaz spomnim! Spodbudil si mlade, naj krenejo na pot! Naj gredo na obrobja bivanja, tja, kamor si pogosto vabil duhovnike, naj gredo in se navzamejo vonja ovac. Govoril si o mladih, ki hočejo biti nosilci sprememb, in spomnil si na besede matere Terezije, ki je govorila o tem, da je treba svet začeti spreminjati pri meni in tebi.
Preberite še:
Gej pred Jezusom: Kako me lahko ljubiš?
Obrobja homoseksualnosti
Papež Frančišek! Hočem ti spregovoriti o obrobjih homoseksualnosti, razločil sem tri.
Prvo je tisto, ko nekdo odkrije, da je homoseksualec. To je obrobje samote. Spomnim se, kako se mi je ob odkritju, da sem homoseksualec, zameglil pogled. Spraševal sem se, zakaj se je to zgodilo prav meni; spomnim se, da sem se ravno odpravljal k praznični sveti maši. Deček, ki spozna, da je homoseksualec, se počuti kot pošast in ne ve, s kom bi se o tem pogovoril. S starši? Zakaj bi jim povzročal tolikšno gorje? Prijatelji? Norčevali bi se iz mene. Duhovniki? Rekli bi mi, da je to greh. Ko sem o tem govoril z Bogom, sem v Svetem pismu našel tele besede: “Tisti, ki bodo zaupali v Gospoda, bodo prejeli moč, nadeli si bodo orlova krila, tekli bodo, ne da bi se utrudili, hodili bodo in se ne bodo utrudili.” To je Izaija. V podobi moči sem razbral obljubo. Vedno se mi je namreč zdelo, da nisem dovolj moški, ker nisem bil tako močan kot moji vrstniki. Potem pa sem našel pogum, da sem o tem spregovoril z duhovnikom in pozneje tudi z zaupnimi prijatelji.
Drugo obrobje je homoseksualnost vernih oseb. Da, veliko je homoseksualcev, ki verujejo v Jezusa, toda ne sprejemajo tega, kar Cerkev pravi o homoseksualnosti in na splošno o spolnosti. A ne mislim nanje, ampak predvsem na tiste, ki ljubijo Cerkev in hočejo slediti njenemu nauku. Homoseksualnost ima osnovno težavo, ki pogosto vodi k neurejeni spolnosti: homoseksualne osebe čutijo v notranjosti zelo močan spolni nagon, ki lahko vodi v promiskuiteto, lahko pa se ob njem rodijo tudi resnična čustva. Predlog čistosti ali celibata se lahko zdi dejanje junaštva, mučeništvo, ki se ga lahko lotijo le redki. Takšni moški so čedalje manj razumljeni prav zato, ker je tudi pojem čistosti v naši družbi čedalje manj razumljen, tudi v katoliškem okolju, in kot da to še ne bi bilo dovolj, jih zasmehujejo še gejevski aktivisti, ki jih pogosto prezirajo in jih imajo za izdajalce.
Veliko se jih bori v upanju, da bodo ozdraveli, toda ozdravljenje vedno vsebuje tudi znamenja brazgotin. Na tem področju ostanemo vedno malo bolj občutljivi.
Tretje obrobje pa predstavlja pekel homoseksualnosti. Kraj, kjer homoseksualci izgubijo dostojanstvo človeške osebe. To so spletna družabna omrežja, nekakšna izložba, v kateri razstavimo koščke svojega telesa, da bi našli nekoga, ki bi nas kupil, večkrat tudi za nizko ceno. Niti ne nujno za denar. Cena je pogosto tvoje lastno dostojanstvo. So ulice, kjer moški ponoči iščejo stike z drugimi moškimi, ki bi jim zapolnili lastno praznino. So gejevski lokali, kot na primer diskoteke ali tudi novi bordeli, ki se navzven predstavljajo kot kulturni krožki (eden takih je v Rimu, imenuje se “Hudič v tebi”, kjer se dogajajo vse vrste pokvarjenosti). So parade, kjer geji zahtevajo svoje dostojanstvo, a ga namesto tega izgubljajo.
Preberite še:
“Pornografija uporablja lepoto, da nas ujame, nato pa iznakazi naš pravi jaz”
Da bi rane postale izvir ozdravljenja
Papež Frančišek, ti nas prosiš, naj odidemo na ta obrobja in naj odidemo skupaj. Sam sem še vedno zelo krhek, toda prosim te, da moliš zame, da bi imel moč za to. Vidim, kaj se dogaja v Italiji, pred kratkim sem napisal pismo katoliški blogerki Costanzi Miriano, ki je imelo nepričakovan odmev. Mnogo ljudi se mi je oglasilo in me spodbudilo, naj se borim za resnico.
Je prišel čas, da izstopim iz Krožka? Želim si biti blizu tistim, ki so sami, da jim povem, naj ne izgubijo upanja v Boga, naj verujejo, da so dragoceni v Njegovih očeh. Želim se boriti s tistimi, ki si želijo postati boljši, da bi živeli lepoto čiste ljubezni, neverjetno pustolovščino svetosti, v upanju, da bodo njihove rane, tako kot Kristusove, postale izvir ozdravljenja za vse, ki to potrebujejo. In navsezadnje se želim kot Jezus spustiti do pekla, iz katerega me je rešil, a včasih vanj zopet padem. Morda tudi danes v Sodomi in Gomori še živi kak pravični, zaradi kogar se splača govoriti o Božjem usmiljenju. Kolikokrat sem v tem peklu, iz katerega nisem mogel pobegniti, upal, da bom srečal kakšno živo dušo, ki me bo rešila!
Sprememba se začne pri meni in pri tebi, je govorila mati Terezija. Papež Frančišek, vidim te, kako se spuščaš v ta trnova obrobja bivanja. Zahvaljujem se ti za nežnost, s katero si vedno načenjal to vprašanje. Nikoli nisi s prstom kazal na kogarkoli, da ne bi ločeval ljudi glede na njihovo spolno usmerjenost. Veš, da je človek veliko bolj kompleksno in dragoceno bitje.
Moli zame in za vse tiste, ki se bodo morda ob branju tega pisma odločili prestopiti prag teh obrobij, da bi prinesli Jezusovo veselo oznanilo … Če nič drugega, homoseksualci za razliko od ovc veliko lepše dišijo … Ne zameri mi šale! Ampak tako kot ti se tudi jaz zelo rad smejim. Krasen človek si! Molil bom zate, kot sin!
Objem!
Eliseo Del Deserto
Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Božje okolje, št. 6/2017. Prevedla Špela Pahor. Celotno pismo lahko preberete tukaj.
Preberite še:
Je papežev odnos do geja res tako senzacionalen?
Preberite še:
Kdaj so se katoliški duhovniki prenehali poročati?
Preberite še:
So res krivi hormoni, da se ne zmoremo nadzorovati?
