Naše korenine so nepogrešljiva hrana za naš obstoj. Če jih bomo izruvali, se bo razvoj človeštva dokončno zaustavil, pravi Alenka VeberKo vas bo pot vodila v Babno Polje, se ustavite na Rihtarjevi domačiji. Tam vas pričakuje topel sprejem lastnice Alenke Veber, ki vam bo razkazala krajevne znamenitosti, udeležite pa se lahko tudi pestrega izbora delavnic ali predavanj za vse starosti.
Prihajate iz Babnega Polja, ki je najhladnejši naseljeni kraj v Sloveniji. Najnižja izmerjena temperatura naj bila kar -36 stopinj Celzija! Se prebivalci kdaj šalite na svoj račun, da ste slovenska Sibirija?
Na svoj račun ravno ne, prej se na naš račun šalijo drugi. Kar nekaj šal kroži naokrog. Je pa res, da je za Babno Polje slišal marsikdo ravno zaradi nizkih temperatur in radodarne snežne odeje. Dokler nas radovedni gostje ne obiščejo, bolj ali manj živijo v zmoti, misleč, da res živimo v oddaljeni Sibiriji. A Babno Polje je le lučaj stran iz glavnega mesta. Nedvomno pa nekoliko težji življenjski pogoji narekujejo naš značaj ter samosvojo pokončno držo.
Preberite še:
“Edini pregovor o vremenu, ki ima nek smisel, je tisti o ledenih možeh in uscani Zofki”
Po izobrazbi ste socialna delavka, skoraj tri desetletja ste bili zaposleni kot urednica, ukvarjate se z etnologijo, fotografijo, turizmom in še marsičem. Kako usklajujete vse te vloge in katera vam je najbližja?
Svojo poklicno pot sem kot študentka socialnega dela začela pri Celjski Mohorjevi družbi ter se kalila ob odličnih avtorjih, ki so objavljali svoja knjižna dela pri tej častitljivi založbi. Narava uredniškega dela je kar sama narekovala, da sem lahko ob zahtevnem uredniškem delu razvijala še druge talente.
Letos pa je dozorela odločitev, da stopim na samostojno podjetniško pot in se vrnem domov v Babno Polje ter se tako v celoti posvetim etnologiji in vsem njenim odtenkom. Fotografija je namreč pomemben spremljevalec etnologije. In če malo premešava vse skupaj, dobiva kulturni turizem.
Na prvem programu Radia Slovenija ste pripravljali duhovne misli, ki so pred nedavnim izšle v knjigi z naslovom Kolo sreče – 67 babjepolskih iveri. Od kod črpate svojo duhovno moč in ideje za toliko navdihujočih zapisov?
V knjigi so zbrane duhovne misli, ki so bile predvajane v preteklih treh letih, sicer pa za oddajo Duhovna misel pišem že vrsto let. Zadnje obdobje je bilo eno izmed najtežjih v mojem življenju, zato sem se odločila, da te duhovne misli zberem in jih ponudim slovenskemu knjižnemu trgu.
Na neki način je bilo tovrstno pisanje zame tudi terapevtsko, prek pisanja namreč odpiram srčne in dušne ventile. Svojo duhovno moč črpam v različnih studencih, izvirih in vodnjakih – v vsakodnevnih življenjskih preizkušnjah, v pogovorih in srečevanjih z ljudmi.
Preberite še:
Petra Sadar: Svoje telo moramo negovati s takšno nežnostjo, kot negujemo svojega duha
Logoterapevt Martin Lisec v spremni besedi zapiše: “Iz Alenkinih zapisov veje vonj po nekem drugem času, tistem, ki sicer še obstaja, a ga nove generacije težko – če sploh še – vidijo in prepoznajo.” Človeštvo vedno bolj napreduje. Zakaj se je torej treba vračati, poznati svoje korenine?
Kam pa napreduje človeštvo? Ali nas ni ravno tehnološki napredek razdvojil in odtujil sebi in drugim? Drevo ali rastlina imata korenine. To je podzemeljski del, ki drevesu ali kakšni drugi rastlini dovaja vodo in v njej raztopljene snovi – torej hrano. Naše korenine so nepogrešljiva hrana za naš obstoj. Če jih bomo izruvali in vrgli na gnojišče, se bo razvoj človeštva dokončno zaustavil.
Ustanovili ste Zavod Rihtarjeva domačija, ki je dobil naziv po imenu domačije, na kateri ste odraščali. Tam izvajate številne dejavnosti. Zakaj ste si za geslo postavili Izročilo preteklosti, izziv sedanjosti za upanje prihodnosti? V čem je upanje prihodnosti?
Zavod Rihtarjeva domačija vstopa že v osmo leto svojega delovanja. Zgodovina naše domačije, moji predniki in njihove življenjske usode, ki so jih gnale po vsem svetu, so kar sami narekovali geslo.
Prek temeljitega raziskovanja življenjske zgodbe enega izmed prednikov – notranjskega izseljenskega pisatelja Franka Trohe Rihtarjevega – sem spoznala, da dediščine, ki so mi jo zapustili predniki, ne smem zavreči. To njihovo izročilo je večji del mojega vsakdana, ki ga sedaj na domačiji s hrastovim podom v veži tudi živim. Domačija je sedaj moje upanje za prihodnost.
Preberite še:
Pozabljeni mož, ki je napovedal slovensko prihodnost
Pred nami so praznični dnevi, ki se jih spominjate tudi v knjigi. Kako ste praznike doživljali nekoč in kako jih občutite danes?
Bralec, ki bo knjigo vzel v roke, bo hitro odkril, da so mi prazniki nekoč in mi še vedno prebujajo stisko. Tudi zato, ker sem šla dokaj mlada od doma. Vedno sem bila nekje na poti. Letos bo to drugače. Prvič po 35 letih bom lahko doma.
A žal ne brez skrbi. Le kdo jih nima? Ker ima naša domačija kar petnajst oken, moja glavna skrb ne bodo očiščena ali neočiščena okna. Raje se bom potrudila, da bosta moja duša in srce čista in zloščena.
Seveda imam tudi jaz rada drobna znamenja zunanjega praznovanja. Za letošnje praznike sem si kupila majhno laterno, ki me spominja na stare čase. Na čase, ko smo svetlobo še cenili. Tako tisto, ki ji daje vir električna energija, kot človeško.
Preberite še:
Kaj pa ti storiš, ko te kaj teži, te je strah ali si osamljen?
Kaj bi ob prihajajočih praznikih zaželeli bralcem Aleteie?
Bralcem Aleteie želim, da bi zmogli v praznikih prepoznati tisto najgloblje sporočilo, ki ga napredno človeštvo zavija v barvit in sijoč papir. Milijoni prižganih svetlobnih teles bodo v prvih dneh novega leta začeli ugašati.
Zato moramo luč, ki nam bo svetila v novem letu, prižgati v svoji notranjosti. Verjamem, da je v slehernem izmed nas nekaj dobrega – drobna iver, s katero lahko zanetimo ogenj v nas, ki bo svetil še za koga.
Iz osebnih izkušenj vem, da so lahko prihajajoči prazniki za marsikoga izjemno težki. Marsikdo ima spodrezane korenine, pretrgane družinske vezi … Pa sva znova pri človeškem napredku. Mogoče res lahko z enim stikalom prižgemo milijone lučk, žal pa človek še ni izumil stikala, s katerim bi ugasnil milijone človeških stisk.
Preberite še:
3 vprašanja, ki lahko rešijo zadnje dni vašega adventa
Preberite še:
Slovenke, ki so spreminjale svet
Preberite še:
“Ker duhovno sestradanih ljudi Cerkev ni znala nahraniti, so se mnogi obrnili drugam”
