Po uspešnem oživljanju je pomislil: “Nekdo bo v življenju lahko storil še kaj lepega”

Božič skozi prizmo nekdanjega zdravstvenega tehnika in zdaj župnika na KrkiDejan Pavlin prihaja iz Šentjerneja. Na različnih koncih Dolenjske oziroma vzhodne polovice države je že deloval kot kaplan. Dobro leto je župnik na Krki. Kot da bi po tej dolenjski reki “priplaval” nekoliko severneje. Nekoč je delal kot zdravstveni tehnik. Študiral je kemijo, želel si je na študij medicine v Zagreb. Zdaj pa deluje med ljudmi na druge načine.

Kaj vam kot mlademu duhovniku pomeni božič?
Božič je milostna priložnost, ko se kot župnik lahko počutim sprejetega, del velike družine. Hkrati pa župnijsko občestvo povabim k radostnemu trenutku. Trenutku zavedanja, da je poslan Nekdo, ki nas lahko povezuje, združuje, lepša življenje.

Preberite še:
Kje vse (bo)ste v teh dneh lahko gledali in poslušali Martina Goloba?

Božič je poleg velike noči praznik, ki združuje, pritegne tudi tiste, ki cerkve ne obiskujejo vsako nedeljo niti morda vsak mesec.
Konec leta je čas, ki ga najbolj praznujemo. Lučke, darila, razne pozornosti, ki človeka včasih lahko malo zmedejo ali oddaljujejo od bistva. Po drugi strani pa gre je to trenutek, ko je človek povabljen k praznovanju božiča kot praznika družine in posameznika. Da čutim pripadnost. Ne glede na to, ali sem veren ali ne.

To so dnevi, ko se leto končuje, ozremo se nazaj in obenem naprej. Gremo iz sedanjosti v prihodnost. Preteklost nas zaznamuje, spodbudi, kaj je treba predrugačiti. Čaka nas nekaj novega. Zazreti se je treba v lepoto življenja pred nami. Pogled naprej pomeni, da tudi nisi pretirano obremenjen s preteklostjo.

Pred vstopom v semenišče ste nekaj časa delali kot zdravstveni tehnik. Poklici, povezani z zdravstvom, so verjetno med tistimi, kjer lahko človek tistim v stiskah košček “božične” topline prinaša prav vsak dan. Drži?
Gotovo. Službo sem opravljal z velikodušnostjo in vdanostjo. Medtem mi je velikokrat prišlo na misel, da so posebno praznični dnevi izražali praznino. Marsikdo se je v tem času prišel pogovorit v ambulanto. Pomemben je prvi pristop (tedaj je tudi sprejemal paciente, op. a.) s prijetno besedo, tolažbo, spodbudo. Tako si lahko “eno tretjino” že ozdravil človeka. Po trenutnem navdihu smo poskušali sočloveku pomagati po najboljših močeh.

Preberite še:
Imate doma domiselne jaslice? Pošljite nam fotografijo!

Kako je bilo videti vaše delo?
Zelo pestro. V administraciji, ambulanti, na terenu. Tam sem lahko spremljal ljudi v njihovih okoljih. S sodelavci smo srečevali različne situacije. Bili smo odlična ekipa, drug drugega smo podpirali, spodbujali in tolažili. To, kar se je dogajalo med nami, smo lahko s ponosom predajali naprej pacientom kot izraz podpore in bližine.

Vas je v tistem obdobju kakšen dogodek še posebej zaznamoval?
Izpostavil ne bi nobenega. Sem pa vse stvari izročal Bogu, naj me navdihne, mi pošlje Svetega Duha, kaj moram narediti v določeni situaciji. Enako sem prosil tudi za sodelavce: da bomo skupaj lahko naredili nekaj dobrega.

Preberite še:
Preprosta molitev za božični dan

Najbolj sem bil ponosen, ko je bilo treba koga oživljati in se je po dolgih minutah negotovosti na monitorju spet pokazal utrip srca. To so bili najbolj prijetni, milostni trenutki. Tedaj sem pomislil: “Glej, nekdo bo v življenju lahko storil še kaj lepega.” Ljudje so prihajali in nam izražali zahvalo. A svojega dela seveda nismo opravljali zato. Naše poslanstvo je bilo, da so čutili, da smo ob njih in jim pomagamo.

Kdaj je dozorela odločitev, da ne boste oživljali teles, ampak duše?
V župniji sem bil zelo dejaven. Razmišljal sem, da bi kot duhovnik lahko najbolj zajel pomoč ljudem različnih generacij. Ne vem pa natančno, kdaj se je zgodil “klik”, ko sem spoznal, da bi rad pustil zdravstvo in postal duhovnik.

Še galerija z nove maše:

V tej službi se mi občutek milosti zdi najbolj izrazit pri podeljevanju zakramentov. Ko na primer krstiš otroka in si rečeš: “Bog, daj temu otroku, da bo prepoznaval, kako sta lepa vera in življenje.”

Ljudje mislijo, da bomo v nekem trenutku rekli tako in tako naredi in bo vse drugače. Ne. Ljudje v nas prepoznajo spodbudo za življenje naprej, da je vsako krizo mogoče rešiti. Beg ni bil še nikoli rešitev, ampak poglobitev težav.

Preberite še:
Zakaj je bil letošnji advent zame drugačen

Vrniva se k izhodiščni tematiki. Božič je praznik, ki cerkve napolni (bistveno) bolj kot na primer nedeljski obisk. Zakaj?
Bog je tisti, ki vsakega posameznika čaka in pričakuje. Vsak “oddaljeni” od Cerkve je vedno dobrodošel. Cerkev se veseli, ko nekoga po dolgem času vidi kot pristen, iskren del občestva. Hvala Bogu za tako lepe praznike, ki jih ponuja naša vera. Človek je lahko vesel, hkrati pa začuti dobrodošlico, ko pride k prazničnemu bogoslužju in dogajanju v cerkvi ali doma.

Za oddaljenost lahko obstaja ogromno razlogov. Lahko gre za neprijetno izkušnjo ali zagrenjenost, ki se je komu zgodila. Tolažbo pa išče v tem, da se odmika od Cerkve, ker ne želi, da bi se tega spominjal. Na primer, nekaterim je bilo neprijetno, da so kot otroci “morali” hoditi k maši, da so dobili listke. A to še ne pomeni, da jih lahko posadimo v skupino ljudi, ki jim vera nič ne pomeni ali ne molijo. Velikokrat rečem: “Bog, pomagaj.” V dobrem smislu.

Nikoli nismo sami. Bog nas ima tako rad, da je vedno z nami. Zato je prihodnost začrtana kot lepa.

 

Navsezadnje pa se na primer tudi učenci pred preverjanji znanja v šoli začnejo križati in moliti. Tudi v teh dejanjih vera lahko dobro vpliva na človeka. Tudi na oddaljenega. Otroke in mladino pogosto opozorim tudi na športnike, ki se pokrižajo. Vera je lepa, dobra, človeku lahko marsikaj da, kar si z medčloveškimi odnosi nikakor ne moremo.

Na Cerkev letijo številni očitki, upravičeni ali pa tudi ne. Nekateri ljudje so se od nje oddaljili tudi zaradi njenih nespretnosti in napak. Kako to preseči na tvoren, konstruktiven način?
Zgled je ena bistvenih stvari. Velikokrat se spomnim na profesorja zgodovine na teološki fakulteti Metoda Benedika, ki je dejal: “Cerkev je sveta in grešna.” Tako je, ker je sestavljena iz ljudi. A po drugi strani: koliko tisočletij je stalno preganjana, v njej je toliko ljudi videlo neko konkurenco. Številni jo poskušajo na take ali drugačne načine uničiti, omejiti.

Preberite še:
Božič v bolnišnici: “Tudi bolnišnica lahko postane kraj srečanja z bližnjim in z Bogom”

Cerkev ni vodena le s človeško pametjo in dejanji, ampak je nekaj več. Vodi jo Bog. Pri raznih ideologijah in režimih, ko je bila v ospredju le človeška volja, se je vpliv hitro končal ali opešal. Kakšen se še bori za svoj obstoj.

So pričakovanja prevelika?
Od Cerkve in duhovnikov se pričakuje, da bomo brez napak. Če se peljem z avtomobilom in me kličejo, da nekdo umira, hitim, da ga mazilim še pri življenju. Priznam, takrat sem grešnik, ker peljem hitro. S tem lahko ogrožam sebe in druge. Če naletim na radar, bom nosil posledice.

Ljudem velikokrat v ušesih bolje zvenita kritika in obtožba. Kar malo smo privoščljivi. Če je nekdo nekaj naredil, jaz pa ne, postanem malo vzvišen. V Cerkvi boš prej deležen dobre kot neprijetne stvari. Kako pa pristopi do molitve, maše, dogodkov v župniji, pa je odvisno od posameznika. Znam zbrati toliko volje, da zjutraj vstanem in grem k maši? Sem tam z iskrenim namenom, se znam umiriti?

Preberite še:
Naj se vas ta božič dotaknejo nebesa!

Kristjan je poklican, da k maši, praznovanju pride zaradi sebe. Da je vzpostavljen odnos jaz ‒ Bog. Milost in prijetnost pa pomenita, da okrog sebe vidiš brate in sestre v Kristusu, zbrane z iskrenim, pristnim namenom v želji po dobrem. Napake so neprijetne, človeka prizemljijo, človek jih poskuša spremeniti. Pomembno je, da si jih prizna, jih obžaluje in prosi za odpuščanje.

Preberite še:
Najpopularnejša pesem vseh časov praznuje 200 let

Preberite še:
Da ne bo vsako leto Sam doma: Privoščite si pravo praznično filmsko poslastico

Preberite še:
10 nasvetov, kako se izogniti prepirom med prazniki