S. Marjeta Pija Cevc: “Manj načrtujem, kaj bom, več sledim vzgibom in toku dneva”

Ženska ženski ‒ redovnica, uršulinka, prijateljica, športna navdušenka in blogerka Marjeta Pija CevcSestra Marjeta Pija Cevc morda res ni običajna redovnica. Vsaj ne kar zadeva stereotipne predstave, ki jih ljudje imajo o njih. A tudi sicer verjetno nekoliko izstopa, saj ni vsaka redovnica dneva uporabnica Twitterja, niti ne piše bloga. Pozornost javnosti je sicer najbolj vzbudila pred dobrim letom dni, ko je kot športna navdušenka redno spremljala in spodbujala slovenske košarkarje na evropskem prvenstvu.

Božji klic je s. Marjeta Pija zaslišala pri 31 letih. Takrat se je odločila, da stopi k uršulinkam, pozneje pa se je za večno zavezala redovniškemu življenju.

Preberite še:
Zakaj bi sodobna ženska sploh želela postati redovnica?

Mi smo jo tokrat povabili v našo rubriko Ženska ženski, kjer je spregovorila tudi o tem, kako lahko poskrbimo, da božični duh ne bo usahnil.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Ne vem, kaj bi bil idealen začetek dneva, vem pa, kakšen je, ki mi pomaga živeti. Običajno se zbudim brez budilke, ker se telo prebudi, ko si notranjost opomore in se tako nadaljuje življenje, ki se je končalo prejšnji večer, no, tako doživljamo. Včasih se zbudim po petih urah spanja, lahko tudi že po treh, običajno pa po sedmih.

Vmes je bila noč, mala smrt, in marsikaj od preteklega dne se je otreslo, ostalo v prejšnjem, prebudi pa se, kar je bistveno ali še nerazrešeno. Idealen začetek dneva je torej, ko se prebudim in mi takoj pride Beseda, delček Svetega pisma, ki sem jo ponavljala, ko sem šla spat.

Tako se zbudim v življenju te Besede in v tem je mala velika noč, ker mi pomaga vstati v odnosu z Gospodom, v življenju novega dne, ki je nošeno v Božji ljubezni. Vse drugo se potem že razvrsti, je rutina ali dnevni izziv.

2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …?
… si običajno nič ne rečem, pogledam na uro, ki je na polici pod ogledalom, in na ikono Svete Trojice poleg. Zadnje čase pogledam, kako so lasje, ker ne nosim več redovnega pokrivala. Časa ni veliko, pomembno je, da opravim, kar je potrebno, da pridem do kapele.

Se pa vadim čez dan, npr. v dvigalu (ki ima tudi ogledalo), da ko se zagledam, hkrati prebudim spomin na Gospodov pogled. Tako se na kratko srečava.

Preberite še:
“Redovnica ali televizijska voditeljica. Sem ista oseba. Sem Romana”

3. Kaj za vas pomeni biti urejen oz. urejena?
Urejenost pomeni skladnost z globino notranjosti, ki se izrazi tudi navzven s primerno izbiro obleke, urejenostjo telesa. Urejenost je izziv, kako ujeti pravšnjo mero, da ne vznemirja, moti in obenem ne privlači preveč, da ne postane sama sebi namen.

Kot redovnica se dolgo nisem preveč ukvarjala s tem, ker imamo določeno redovno obleko in se je izbira močno zožila. Učila sem se dojeti, kaj je tisto “redovno”. Še vedno je ostajala živa želja po preprostem, skladnem, funkcionalnem, dovolj toplem in ujemajočem se z osebo.

Urejenost pomaga razodeti pristno lepoto osebe, da spregovori njena vsebina: kateri odnosi jo napolnjujejo (npr. redovnica, žena, dekle, katoličanka …) na edinstven način.

Preberite še:
Poglejte športne podvige slovenskih redovnic

4. Kako se ob vseh obveznostih in vsesplošnem pomanjkanju časa posvetite bližnjim, na primer sestram v skupnosti, in tistim stvarem, ki vam veliko pomenijo?
Življenje je nekaj organskega, prelivajočega se, povezanega skozi delo, odnose, srečanja … Manj načrtujem, kaj bom, več sledim vzgibom in toku dneva. Vodi me srce, zmožnost odpreti se drugemu, kar pa ne pomeni, da sem vsakemu na razpolago na enak način, ker še nisem tako daleč, pa še različni smo.

Zdi se mi pomembno sprejemati življenje, ki prihaja naproti. S sestrami včasih malo dlje posedimo po obedih, delamo kaj skupaj, naredim kakšno gesto, ki poživi odnos ali pa obratno … Glavni del posvečanja sestram se zgodi dnevno v evharistiji, kjer se vse srečamo v nebesih ‒ v spremenjenju v Kristusovo telo. Od tam prihajajo potem tudi kakšna dejanja ljubezni čez dan, ki jih zmorem narediti.

Z domačimi se slišim, včasih skočim na obisk, oglasijo se tudi v Ljubljani. Res je veliko dela in dogajanja in raztreščenega življenja danes. Vendar pomaga, da ko odkrijem odnos ljubezni in ostajam v njem, se vračam vanj, potem ta odnos dobi tudi svoj izraz v vsakdanjem življenju.

Pojavljajo se vzgibi in sproti razločujem(o), kako ravnati, stvari se spreminjajo. Letos sem šla npr. voščit za božič domov že pred četrto adventno nedeljo, ker se je pokazala priložnost in se mi je zdelo, da bo to primeren dar v tem trenutku. Ključna je svoboda, da lahko ljubezen postane ustvarjalna. Ker pa mi veliko pomeni, da bi bila poslušna Svetemu Duhu, je to to.

5. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni in kaj ste se iz nje naučili?
Ni jih malo, kar naprej se pojavljajo, težko je izbrati eno. Očetova nepričakovana smrt, ko sem izkusila, da se odnos ljubezni ne uniči, ampak gre naprej; razni konfliktni odnosi, ko smo potem skupaj odkrili, da je v temelju vendar ljubezen in se je zgodila preobrazba.

Mogoče bi lahko rekla, da je skupni imenovalec učenje umiranja v svoji volji v Kristusu sredi vsakdanjega življenja, pa naj bo to sprejem predstojniške službe, še prej sploh odgovoriti na klic v redovno življenje, reševati probleme pri vzdrževanju hiše, ko prikaplja voda na nos s stropa v kapeli itn.

Učila sem se sprejeti vso težavnost, strahove, stiske ob tem in ob spremstvu Boga korak za korakom odkrivati, kako vse izpustiti iz svojih rok in sprejeti nazaj od Boga in obenem s tem najti prave poteze delovanja. Težava je v tem, da gre vse to skozi meso, da to zelo čutimo, a obenem je tudi tako lepo, ker potem v konkretnih situacijah doživim Božje delovanje in ustvarjalnost, okus resničnejših stvari, kot so težave same.

Preberite še:
Kako se je patru Piju na božič čudežno prikazal novorojeni Jezus

6. Kako ste doživljali letošnji adventni čas in kako nameravate preživeti preostanek božičnih praznikov?
Odkrivala sem deželo, ki jo nosim v globini svojega bitja in sem vstopila vanjo že ob krstu. Za življenje v njej je potrebna svoboda, imenuje pa se ljubezen, občestvo. Ni mi bil dan zemljevid, niti ne vem, da bi kdaj prestopila njeno mejo, in vendar se je odprla pred menoj kot nekaj novega.

Mogoče počasi odkrivam obliko krščanstva, ki ima več okusa novega življenja v Svetem Duhu kot prej. Korak za korakom dobiva oprijemljivejše poteze, kako se to izraža navzven. Zajema pa sprejemanje Božjega življenja in odkrivanje preobražujoče moči, ki jo ima. Iz tega nastaja drugačna miselnost in postopno kakšne spremembe v ravnanju, delovanju …

Torej bila je pustolovščina, ki je imela okus male velike noči, a bolj kot sejanje in ne kot žetev. Veselim se klitja Božjega življenja v meni in med nami, to je božič.

6.1. Božiča pravzaprav še ni konec, čeprav mnogi menijo tako. Kako bi lahko vsak posameznik poskrbel za to, da božični duh v tem obdobju ne usahne?
Poskrbimo lahko tako, da se odpremo sprejemanju Božjega življenja, ki nam prihaja naproti. Nismo mi tisti, ki kaj spreminjamo, Bog je, ki deluje v nas. Mi mu moramo le dati priložnost. V tem je božični duh ‒ sprejeti Boga, ki prihaja meni naproti, našim skupnostim naproti. Oblik je več: iskati obličje Boga ‒ osebni odnos, ki temelji na krstu, saj smo bili v Kristusa vraščeni; brati primerno duhovno branje, da hranimo našo misel, da se bo srce lahko odločalo za Gospoda; se udeleževati evharistije in se pustiti v njej preobražati; v iskrenosti živeti odnose, kot so nam dani v Kristusu …

Preberite še:
Božič v bolnišnici: “Tudi bolnišnica lahko postane kraj srečanja z bližnjim in z Bogom”

7. Pred vstopom v novo leto … Kako bi lahko v prihajajočem letu vsak širil luč, dobro in lepo v svoji okolici?
Vem samo za eno pot ‒ sprejemati Božje življenje, se pustiti preobraziti in nato dovoliti, da se Bog v nas razodeva skozi odnose, dejanja, mogočne besede.

8. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Ne poznam magične formule. Odvisno, kaj povzroča slabo voljo: ali me skrbi zase, sem se obrnila proč od Gospoda, me je potrla kakšna malenkost ali velika reč, sem samo zelo utrujena … Od tega je odvisno, kaj je tisto, kar me spravi pokonci. Včasih je to evharistija, včasih prijateljski pogled sestre, včasih telefonski klic ob pravem času, drugič spomin na Besedo, ki mi je bila dana za dan …

Preberite še:
Petra Sadar: Svoje telo moramo negovati s takšno nežnostjo, kot negujemo svojega duha

9. Kakšen je vaš večerni ritual, ki vas umiri?
Odvisno od intenzivnosti dogajanja v dnevu, zadnje čase mi pomaga ročno delo, tam se začnejo intenzivna notranja dogajanja umirjati. Po običajni pripravi na spanje mi da varno gotovost kratka Božja beseda iz Svetega pisma za naslednji dan. Ko jo preberem in se mi vtisne v spomin, se obenem prepoznam v Gospodu in se Mu izročim. Pogosto tudi še kaj preberem. Če pa je bil dan preburen, se zatečem le k Besedi in nadaljnjo molitev ‒ pogovor z Gospodom ‒ opravim šele zgodaj zjutraj, ko se spet prebudim.

10. Biti ženska je lepo, ker …?
Premoremo tako globoko doživljanje sveta in odnosov, kar je sicer večkrat boleče, hkrati je pa tako veliko in bogato ter izpolnjujoče, ker se ob tem spreminjajo srca ljudi. Obdarovane smo s pozornostjo na drugega človeka, s tem pa odkrivamo pravo bogastvo življenja ‒ drug drugega v moči Svetega Duha kot osebe. To so velika vrata v svet Boga. Svet je v bistvu tako lep.

In še to, biti ženska je lepo tudi, ker imamo ob sebi moške, ki nam v marsičem lahko pomagajo. Tudi skozi to izkušnjo je lepo gledati Boga.

*Vaše božično voščilo vsem nam …
Želim vam blagoslovljen božič. Sprejmite tihi, nežni, vam na kožo napisani prihod Boga, ki želi, da skupaj odkrijeta bogastvo Božjega življenja, to je življenja v Svetem Duhu, ki nam ga Božji Sin in Odrešenik prinaša.

 

 

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.