Vprašanje bralca
Razmišljam o naravi, o neverjetno raznolikem in čudovitem svetu rastlin in živali. Potem se ozrem v osončje, v katerem je Zemlja le majhna pika. V galaksiji in širše v vesolju pa Zemljo ni mogoče primerjati niti s kapljico v morju. Kako je mogoče, da Bog izbere neznaten planet in se “omeji” s človeško obliko? Človeškemu razumu se zdi to popolnoma nedoumljivo …
Aleksander
Odgovarja: upokojeni nadškof Anton Stres
Drobceno okolje, v katerem se pojavi življenje in nato človek, končno pa se ljudem v tej prostorski neznatnosti pridruži Bog sam, je za naše običajno dojemanje stvari tako osupljivo, da marsikdo pomisli: to je preveč neverjetno. Po drugi strani pa je edino razumno, da nas Bog popolnoma preseneča. Če je Bog res bog, se pravi nekaj drugega in povsem drugačnega od nas, je tudi njegovo ravnanje nujno povsem drugačno od tega, kar bi pričakovali po svojih merilih.
Na to Božjo logiko, ki je po človeško nelogična, je opozoril nekoč celo E. Levinas, znani judovski mislec, ko je napisal svoje stališče do Jezusa Kristusa, četudi ni bil kristjan. Bog ne more drugače, kakor da nas preseneča. Tudi apostol Pavel opozarja, da si je Bog izbral to, kar je po človeških merilih neznatno in zavrženo. Ni pa se samo učlovečil na nekem neznatnem prašku v vesolju. Tudi sicer se je družil z malimi ljudmi, od Nazareta do Betlehema in poznejšega delovanja vse do smrti med dvema razbojnikoma. Njegovo opozorilo: “Blagor tistemu, ki se ne spotakne nad menoj,” (Lk 7,23) velja tudi v tem pogledu.
Preberite še:
7 svetnikov, ki so našli Boga s pomočjo filozofije
Trije redi stvarnosti
Veliki B. Pascal (1623–1662) govori o treh ravneh ali redih stvarnosti:
- redu telesne velikosti,
- redu mišljenja (Pascal je bil tudi velik matematik) in
- redu predane in darovanjske ljubezni.
Vsaka od teh ravni ima svoja merila in veličine. Kar je veliko v enem redu, ni nujno veliko v drugem redu. A najvišji red ni red telesne velikosti, kakršno je vesolje s svojimi milijoni svetlobnih let, tudi ne mišljenje, ki zmore to vesolje razumsko doumeti, ampak tretji red darovanjske ljubezni.
“A so ljudje, ki se znajo čuditi le telesnim veličinam, kakor da duhovnih ne bi bilo; spet drugi pa, ki občudujejo le duhovne, kakor da bi ne bilo neskončno višjih v modrosti. Vsa telesa, nebesni svod, zvezde, Zemlja in njena kraljestva ne odtehtajo najmanjšega duhovnega bitja; to namreč pozna vse to in samo sebe; telesa pa ničesar. Vsa telesa skupaj in vsa duhovna bitja skupaj ter vse njihove stvaritve ne odtehtajo najmanjšega vzgiba resnične ljubezni. Ta spada v red, ki je neizmerno višji. Od vseh teles skupaj bi ne mogli doseči, da bi se jim utrnila ena sama drobna misel: to je nemogoče in je drugačnega reda. Iz vseh teles in duhov ne bo nihče priklical niti enega vzgiba resnične ljubezni; to je nemogoče, ker je drugačnega reda, nadnaravnega,” (Misli št. 793).
Bog je čista Ljubezen. V primerjavi z njo je vse drugo neznatno, pa naj se na svoji ravni in s svojega zornega kota zdi še tako mogočno in vredno občudovanja. Zato je tudi Božje učlovečenje na drobnem prahcu sredi neizmernega vesolja mogoče umeti kot veličino z vidika “norosti” Ljubezni.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letih 67, številka 50.
Preberite še:
Svetnica, ki je čutila le polovično vez z Bogom, dokler vere ni sprejel tudi njen mož
Preberite še:
Kaj storiti, ko prideš na konec sveta, ali kakšno je v resnici bilo življenje v srednjem veku
Preberite še:
“Psiholog” sveti Ignacij Lojolski svetuje, kako ravnati s čustvi
