“Včasih se obremenjujemo s preveč nepomembnimi stvarmi,” je prepričan član ansambla Roka Žlindre Kristian OvenNajprej je pel pri šolskem zborčku, nato v cerkvenem pa v kvartetu s tremi prijatelji in pozneje v Stiškem kvartetu. Vmes je za več kot desetletje osrednjo vlogo v njegovem prostem času prevzel šport. Pred dobrima dvema letoma pa so se Dolenjcu Kristianu Ovnu izpolnile sanje. Pri ansamblu Roka Žlindre so iskali novega člana in odločili so se prav zanj.
Preberite še:
Helena Fojkar Zupančič: Glasba mi pomaga odkrivati resnico o sebi
“Pri glasbi me najbolj pritegne, ko osrečujem ljudi, ko ob pravi energiji stopim na oder. To, kar že sam čutim, lahko na ta način dam tudi drugim,” pevec, basist, razloži o svojem glasbenem ustvarjanju, ki v njem tli že od malega. Ko pod odrom pleše, skače, se zabava 1.000 ali 1.500 ljudi, je omenjeni “daj-dam” učinek še očitnejši.
V sezoni veselic “na polno”, december je mirnejši
Zimski meseci so malo mirnejši. Ansambel, ki domuje na ribniškem koncu, ima težišče nastopov v mesecih veselic, nekje med majem in septembrom. Ko ni sezone, se fantje in dekle enkrat tedensko dobijo na vajah, poskusijo in posnamejo kaj novega. Na primer to novoletno vižo.
Stalni in večni nasmeški?
Od glasbenikov vsi pričakujemo, da bodo vselej dobre volje, da bo nasmešek na njihovem obrazu stalen in večen. A tako kot pri vseh ljudeh pridejo tudi slabi dnevi, morda bolezen, slabo počutje. Tedaj nastopi čas za zaigrano židano voljo?
Preberite še:
“Za izvajalce je najlepše, da lahko poslušalcem podarimo čudovito glasbo in doživetje božiča”
Mladenič, ki prihaja iz Stične, pravi, da tega ni treba: “Če si malo slabše volje, je vsekakor nekoliko težje iti od doma. Sprašuješ se, kaj ti je tega treba. A ko se dobimo s preostalimi člani in spijemo kavo, se pogovorimo, pošalimo, je že takoj malo bolje. Med potjo na nastop slaba volja skoraj že popolnoma izgine. Ko pa stopiš na oder in vidiš ljudi, ki te čakajo, povsem mine. Zelo redko se zgodi, da na nastopu ni ‘luštno’. V vsakem primeru pa je treba nastopiti profesionalno.”
Kristian prepleta glasbo in poklic – vozi kombi, dostavlja kruh in ponavadi vstaja zgodaj. Zelo zgodaj: “Velikokrat s kakega nastopa pridem domov ob času, ko bi moral biti že dve uri na delu. A tedaj me nadomesti gospod, s katerim sem dogovorjen.”
Preberite še:
Diagnoza rak le tri mesece po porodu: “Bolezen je prinesla več dobrega kot slabega”
Obletnica drugega rojstnega dne
Pred kratkim je praznoval obletnico svojega drugega rojstnega dne, kot je zapisal na družabnem omrežju. Leta 2010 je imel prometno nesrečo.
Pri 21 letih misliš, da se vselej mudi, da moraš biti povsod prvi. Kot dostavljavec kruha imam tudi poklic, ki je šel s tem v korak. Včasih se pojavi nespečnost. Krivec, da sem se zaletel, pa je bila megla. Ne rečem, da se zdaj to ne more zgoditi. A seveda pri 30 letih razmišljam in delujem drugače, bolj premišljeno.
Sedem dni bolnišnice mu je poslalo glasen opomnik o vrednosti opravljanja povsem vsakdanjih stvari, ki gredo pogosto samoumevno mimo nas: “Bil sem poškodovan, imel sem operacijo, ampak ko gledaš druge paciente, ki so na aparatih, nepremični … Ob tem razmišljaš, koliko pomeni, da grem lahko teč, na sprehod z dekletom, s prijatelji na nogomet, da zjutraj lahko vstanem in grem na delo ali kam drugam. Ter to, kako se včasih obremenjujemo s preveč nepomembnimi stvarmi.”
Preberite še:
Bila je ujetnica časa, rak pa jo je naučil, kako reči ne
Če kdo reče, da je zdravstveno kaj narobe z njim, ga precej bolj razume: “Postal sem bolj pozoren in čuteč do teh stvari.”
V zavetju družine
Najpomembnejša opora ob nesreči je bila družina, ki je tudi sicer zelo povezana. To je vidno ne le na prvi, ampak na vsak pogled, čeprav je Kristian, starejši sin, pred časom odšel na svoje.
Preberite še:
Družina, ki lahko sestavi nogometni ekipi in mini orkester
“Oče me je že od nekdaj povsod jemal s sabo. Ni bil tak kot nekateri, ki so vsi veseli, le da pustijo družino doma in gredo naokrog sami. Enako tudi osem let mlajšega brata. Res ostajamo zelo povezani. Z očetom greva skoraj vsak dan na kavo, pogovoriva se vse, imava prijateljski odnos. Enako z mamo,” pripoveduje naš sogovornik, ki mu podpora in spodbuda družine in dekleta pomenita ogromno.
Te družinske vrednote želi predati tudi naslednji generaciji: “Imel sem res lepo otroštvo. Če bom vsaj tri četrt te pozornosti lahko nudil naprej in pomagal, bom že zelo zadovoljen. Vsekakor pa se bom trudil po najboljših močeh.”
Preberite še:
Rekli so ji, da je njena hči mrtva. Zdaj sta se našli po 69 letih
Preberite še:
Petra Sadar: Svoje telo moramo negovati s takšno nežnostjo, kot negujemo svojega duha
Preberite še:
Martin Golob in njegova ideja za top božično darilo
