Evangelizacija pomeni najprej spreobrniti sebe, priznati, da smo grešniki. S tem pridobimo nov pogled na svet. Novi pogled pa je v tem, da spoznamo, da smo del Božje družine, pravi dunajski teolog Otto NeubauerOtto Neubauer je teolog in oče šestih otrok. Bil je eden prvih voditeljev župnijskih misijonov v Avstriji in Nemčiji. O novi evangelizaciji je predaval celo papežu Benediktu XVI. Je viden član skupnosti Emanuel. Danes na Dunaju vodi Akademijo za evangelizacijo, izobraževalno ustanovo za dialog in inovativne pristope na misijonskem področju.
V Ljubljani je nastopil kot gost mednarodnega novoletnega srečanja za mlade v organizaciji Skupnosti Emanuel. Z njim smo se pogovarjali o tem, kaj sploh pomeni evangelizacija in širjenje evangelija v današnjem svetu.
Ko slišimo besedo evangelizacija, je verjetno prva misel, ki nam pride na pamet, iti na ulico, med neverujoče. A ne gre nujno samo za to, kajne?
Evangelizirati pomeni prinašati veselo novico. Vesela novica je, da nihče ni ločen od Očetove ljubezni.
Izjemni anglikanski teologi pravijo: Najprej pripadati, potem verovati. V procesu evangelizacije moramo najprej pokazati, da smo deležni Očetove ljubezni, da smo del Cerkve, da pripadamo. Tako ljudje lahko verujejo, damo jim možnost, da so del nas.
To morda zveni nenavadno. V Evropi smo imeli namreč navado, da moraš najprej povedati, kakšne vere si, potem pa lahko prideš med nas. Je pa ravno nasprotno, Jezus je prišel h grešnikom.
Preberite še:
Jezus Explosion: “Ljudje Jezusa niso gledali od daleč, On je šel mednje”
Včasih se počutimo kot manjšina, revni. Zelo pogosto to ni res. Papež Frančišek pravi, da ne moremo evangelizirati z balkona. Pogosto smo na balkonu in na ljudi gledamo navzdol.
Toda evangelizacija pomeni najprej spreobrniti sebe, priznati, da smo grešniki. S tem pridobimo nov pogled na svet. Novi pogled pa je v tem, da spoznamo, da smo del Božje družine. Nismo imetniki resnice, ampak nam je bila resnica podarjena. To je velika razlika. To je prava revolucija.
Delate z ljudmi različnega verskega prepričanja in z nevernimi. Kaj pa privlači vse, po čem vsi hrepenimo? Kaj v tem smislu lahko ponudi krščanstvo?
Gospod pravi: Evangelij prinašam ubogim. Lahko se vprašamo, kakšno revščino imamo v Evropi. Menim, da je imela mati Tereza prav, ko je rekla, da je resnična revščina Evrope, da se ne čutimo sprejeti.
Mislimo si tudi, da lahko počnemo, kar hočemo. Globoko v sebi pa želimo, da bi bili nekje sprejeti, da bi nekam spadali, da bi bili nekje doma. Zato imamo tudi težave sprejemati druge, ker se sami ne čutimo sprejeti.
Z drugačnimi od sebe moramo postati prijatelji. Niso predmeti, so bratje in sestre v Gospodu.
Preberite še:
S. Marjeta Pija Cevc: “Manj načrtujem, kaj bom, več sledim vzgibom in toku dneva”
Je dialog s popolnoma drugače mislečimi mogoč? Kako?
V dokumentu Gaudium et Spes je dragocen stavek, ki pravi, da moramo priti do notranjega razumevanja tega, kar meni drugi. Čeprav je njihovo mnenje zelo drugačno.
Običajno želimo braniti svoje mnenje. Toda drugi vatikanski koncil nam kaže dober most. Najprej moramo resnično razumeti mnenje drugega, potem pa je mogoče vstopiti v pravi dialog. Ta pa omogoča, da se drug od drugega učimo. Pravi dialog ni, če rečemo: “Jaz poznam resnico in ti se moraš od mene učiti.” Vsak ima v svojem srcu bogastvo, saj Bog ljubi vsakogar.
Preberite še:
Zastavite teh šest vprašanj in boste boljši sogovorniki
Torej je ključ v poslušanju, poglabljanju v drugega?
Jezus, ki ni bil grešnik, ampak Bog, je prosil, naj poslušamo ljudi. Dialog ni taktika ali metoda, s katero pridobivamo ljudi za svojo stvar, ampak je resnično spoštovanje dostojanstva vsakogar. Bog ne pozabi nikogar. Je v srcih vseh, ne glede na vero. Pravi dialog nam pomaga, da imamo nov pogled na ljudi. Da nanje ne gledamo z balkona, ampak se z njimi srečamo iz oči v oči. Presenetilo nas bo, kaj ljubezen dela v drugih.
Morda čutimo, da je nekdo prizadel Boga, ker se bojuje proti Njemu ali o Njem grdo govori. Morda v njem vidimo križanega Jezusa, a Jezus je v njegovem srcu. Zato je prišel, želel je biti z nami. Želel je pokazati, da Bog Oče resnično ljubi ljudi. To je Njegovo glavno sporočilo.
Srečati se iz oči v oči, služiti ljudem je nekaj čisto drugega kot učiti ljudi. Jezus uči učence, ker jim služi. Če pa imamo samo neko teoretično poučevanje, ki ni v službi služenja ljudem, je to le pridiganje. Ne služimo.
V zadnjih stoletjih je Cerkev veliko učila o prepovedih, zapovedih, ne toliko o Božji ljubezni. Po eni strani v današnji zmedi (zlasti duhovni) pravila pridejo prav, a ne odrešujejo. Kaj svetujete?
Sem oče šestih otrok. Prepričan sem, da potrebujemo pravila. (smeh) To je zelo človeško. Pomagajo nam najti resnico, to je jasno. A kot oče vem tudi, da pravila nimajo smisla, če niso namenjena temu, da služijo.
Zakaj je Jezus prišel na svet? Ker nismo bili zmožni izpolnjevati pravil. Nihče. Nismo zmožni delati dobrega brez izkušnje Božjega usmiljenja. Menim, da je to najgloblji boj. Priznati moramo, da potrebujemo Njegovo ljubezen.
Po naravi nismo samo dobri. Potrebujemo Njegovo ljubezen. Poklicani sicer smo, da smo dobri, a v resnici smo slabi. To ni preprosto sprejeti, če ste na primer bogati ali zelo sposobni. Doumeti Gospodovo milost, sprejeti resnično šibkost svojega življenja – to ni preprosto.
Preberite še:
Ljubezen ‒ danes zlorabljena beseda. Kaj o njej pravi sveti Pavel?
Papež Frančišek pogosto pravi, da je morda najtežje na tem svetu to, da sprejmemo Božjo nežnost in usmiljenje. Sprejeti moramo, da nam je bil dan velik dar, da pa nismo lastniki tega daru. Če se nam zdi, da smo že dobri, pravični, je težko sprejeti usmiljenje od Gospoda.
Kje torej sploh vstopijo pravila?
Pravo vprašanje po mojem ni pravila ali milost. Samo milost nas namreč pripravi, da lahko izpolnimo pravila in pravila celo ljubimo. Če gremo v cerkev in rečemo, da so prava pravila taka in taka in da jih je treba izpolnjevati, ne bomo uspešni.
Da lahko sprejmemo pravila in jih vzljubimo, moramo namreč najprej izkusiti Božje usmiljenje. Papež Frančišek pravi, da je evangelizacija okušanje hrane na veliki zabavi, ki jo Oče pripravlja za izgubljenega sina. Ko vonjamo in okušamo Očetovo ljubezen.
Naša dolžnost ni dajati boljša pravila. Naša dolžnost je povedati, da poznamo nekoga, ki omogoča, da sprejmeš in vzljubiš pravila.
Preberite še:
Junakinja, ki je nasilje premagovala z lepoto
Vera je Božji dar, ni naša zasluga. Zakaj jo moramo torej širiti?
Če ljubimo, je naša najgloblja želja, da bi vsi spoznali to ljubezen. Če ste v puščavi, zelo žejni in najdete izvir, boste tekli do drugih in jim povedali, da ste našli vodo.
To je najbolj logičen pristop. To ni prisila, je privlačnost. Papež Benedikt je rekel, da ne prodajamo nečesa, česar drugi ne bi želeli. Ne prodajamo slike, ki jo imamo v lasti.
Preberite še:
Če bom izpolnjevala zapovedi, me bo Bog imel rad. Resno?
Veliko se govori tudi o tem, kako Boga in Cerkev približati ljudem, da ju bodo razumeli. Ju je res treba približati, poenostaviti?
Gospod živi v srcih ljudi. Bližje nam sploh ne more biti.
Mojo prvo knjigo je nekoč predstavljala neka gospa, zelo znana novinarka, ki prej ni bila v Cerkvi in je ravno spoznavala Gospoda. Novinarji so jo spraševali, kako je lahko premostila razdaljo med Gospodom in Cerkvijo ter tem svetom in Cerkvijo. Odvrnila je: “Ne razumem vprašanja. Zelo preprosto je. To gre od srca do srca.”
Če ne zmoremo govoriti srcu človeka, ne moremo širiti ljubezni. Sveti Duh govori od srca do srca.
Preberite še:
Pet Čušinovih floskul ‒ med 10 božjimi zapovedmi in 12 pravili za življenje
Preberite še:
Pri 18 letih v samostan: “Moja želja je pripraviti mlade na življenje”
Preberite še:
“Treba se je odpirati milosti, ki zagotovo spremlja vsako bolečino”
