Danes mineva 200 let smrti Valentina Vodnika“Za uk si prebrisane glave pa čedne in trdne postave. Išče te sreča, um ti je dan, našel jo boš, ak’ nisi zaspan,” o Slovencih piše Valentin Vodnik, rojen leta 1758, v znani pesmi Dramilo. In v zadnji kitici dodaja: “Lenega čaka strgan rokav, pal’ca beraška, prazen bokal.”
Veliki literat 19. stoletja je v slovenskem narodu videl velik potencial, ki pa ga je mogoče razviti le z delom, marljivostjo in zagnanostjo.
Danes mineva 200 let od njegove smrti. Bil je duhovnik, profesor, ravnatelj, šolski nadzornik, časnikar, pesnik … Izdajal je prvi slovenski časopis Lublanske novice, napisal prvo slovensko kuharsko knjigo Kuharske bukve in priročnik za porodničarstvo, izdal prvo slovensko pesniško zbirko Pesmi za pokušino …
Napisal je več učbenikov in dosegel uvedbo slovenščine kot učnega jezika v začetne in srednje šole na Kranjskem. Živel je v obdobju, ko so bile na delu današnjega slovenskega ozemlja Ilirske province. Zaradi francoskega priznavanja pravic narodom v deželah, kamor so prišli, je simpatiziral z njimi. Zato ni bil v čislih Avstrijcev, ko so se ti vrnili na oblast.
Ko je kot duhovnik deloval na Koprivniku nad Bohinjem, je spoznal barona Žigo Zoisa. Ta ga je takoj pritegnil k svojim literarnim in preroditeljskim načrtom ter bil njegov dolgoletni mecen. Valentin Vodnik je umrl 8. januarja leta 1819, pozabljen in izključen iz javnega življenja. Od leta 1889 na ljubljanski tržnici v njegov spomin stoji spomenik.
Glavna vira: ukom.gov.si in Slovenska biografija.
