Kako lahko družinsko življenje z majhnimi otroki postane molitev
1. Vajin odnos je najpomembnejši odnos na tem svetu
Najpomembnejša oseba, s katero zakonca oblikujeta vsak svoj osebni odnos, je Bog. Vendar na zemlji ni pomembnejše osebe, s katero bi morali oblikovati zaupnejši odnos, kot je vaš zakonec. Nedavno sem nekje prebrala misel, da je varuška cenejša od odvetnika za ločitve. Ne le, da je povezanost med vama dobra za vajin zakon, to je tudi najboljše za vajine otroke.
Ko sva zidala hišo, se z možem pogosto nisva videla skoraj ves teden. Nedelje smo sicer redno imeli proste, a te smo preživeli skupaj kot družina. Ob četrtkih pa sva z možem hodila na plesne vaje. To je bila ena boljših naložb v najin zakon v tistem času, poleg običajnih mesečnih zmenkov in srečevanja v zakonskih skupinah. Vsak teden sva se izjemno veselila četrtka, ko bova spet imela dve uri samo za naju. Kadar je urnik zelo natrpan, si morata zakonca vzeti še več časa drug za drugega.
Preberite še:
11 priporočil, ko gremo z majhnimi otroki k maši
2. Ne bodite “vsemogočni”
Članki na spletu, fotografije v revijah, družbena omrežja in morje knjig – od kuharskih do tistih za vzgojo – je prepolnih fotografij idiličnih družin z nasmejanimi družinskimi člani v urejenih domovih. Mladi starši (zlasti mame) zato pogosto dobijo napačno predstavo o starševstvu, ki je: “Jaz imam vse pod nadzorom.” Tak pritisk “vsemogočnosti” je odmik od Božjega načrta za nas in ustvarja le depresivne starše, ker se ob stiku z realnostjo njihova pričakovanja sesujejo kot hišica iz kart.
3. Vedite, da vzgajate sebe, ne otrok
Sama za uspeh pri vzgoji štejem trenutke, ko se ob kuhanju poznega kosila, posledično lačnem trmarjenju otrok, prenašanju najmlajšega, ki sili v naročje, pomoči pri reševanju matematičnih besedilnih nalog in vprašanjih petletnika, kje so njegove palčke, ki jih je včeraj prinesel iz gozda, zmorem toliko zadržati, da ne bruhnem v jok ali bes.
Pravi blagoslov je, da so otroci tako zaverovani vase. S tem nas, starše, vsak dan na lep ali grob način kličejo iz lastnih egoističnih lupin. Ne mislim, da je starševstvo breme (prepolno je tudi veselja, ki odtehta vse napore), je pa prav gotovo pot darovanja in rasti. Zato nas vzgoja otrok dejansko dela boljše ljudi, boljše zakonce in končno boljše starše.
Preberite še:
Vzgoja ‒ najtežja služba na svetu?
Preberite še:
Pet korakov, da odhod od doma z majhnimi otroki ne bo nočna mora
4. Pri vzgoji drug drugemu zaupajta in gojita edinost
Pogosto ženske s svojim tenkočutnim zaznavanjem “vemo bolje” od moških, kaj otrok želi in potrebuje. A otrok se mora soočiti tudi z drugo platjo življenja – težjo platjo. Z izzivi in spremembami, kjer bo oče najbolje odigral svojo vlogo pobudnika, varuha in opazovalca, a ga ne bo pretirano ščitil, temveč pripravljal na resničnost zunanjega sveta.
Zato se mora mama večkrat umakniti in prepustiti vzgojo očetu. Seveda ob stalnem pogovoru, kako bosta izzive složno rešila. Edinost pa ne pomeni enakosti. Edinost pomeni sprejemanje različnosti in bogatenje v dopolnjevanju.
5. Bodite skupaj
Ne bo konec sveta, če kdaj ne bo pospravljeno, zlikano, počiščeno … Pred kratkim mi je prišla v roke čudovita knjižica Otrok se ob starših srečuje z Bogom, prevedla jo je Metka Klevišar. Priporočam jo vsem staršem majhnih otrok.
Glavno sporočilo je povzeto v tem citatu: “Mnoge matere, žal, napačno načrtujejo čas, ki naj bi bil za otroka. Svoje delo v gospodinjstvu opravijo po možnosti čim hitreje, da bi potem imele čas za otroka, da bi se potem posvetile vzgoji,” in potem nadaljuje, da je ravno nasprotno: “V vsakodnevnem delu samem in v situacijah vsakdanjega življenja sploh je glavni del vzgoje. V takem okolju se človek odloča tudi za vero.”
Otroku najbolje posvetimo čas tako, da ga vzamemo za sodelavca ali pomočnika, in ko je delo opravljeno, se skupaj veselimo ali igramo. Ključ je torej v sobivanju, ko otrok dobi izkustvo ljubezni in sprejetosti.
Preberite še:
“Tako učitelji kot starši smo okuženi s permisivno vzgojo”
6. Družinsko življenje naj postane molitev
Molitev je treba vtkati v življenje tako kot vsak drug pogovor. Ni treba, da so to vedno načrtovani trenutki ali molitve po obrazcih. Najpreprostejša oblika molitve je zahvala. Ko preprosto ponovimo doživeto in nas to z zahvaljevanjem dvigne nad nas.
Na primer: “Zdaj smo imeli izvrstno kosilo! Bogu hvala, da smo se tako dobro najedli.” Ali: “Kako lepo smo skupaj nakupovali. Hvala, otroci, ker ste pomagali.” Ali: “Otroci, pridite pogledat mavrico! Kako čudovito je Bog to ustvaril.” Takšne molitve so dragocena pričevanja navzočnosti Boga v vsakdanjih trenutkih dneva in življenja.
Prispevek je v celoti objavljen v najnovejši številki revije Cerkev danes (6/2018). Avtorica: Meta Halas.
Preberite še:
Vzgoja brez discipline: devet nasvetov, kako se ji izogniti
Preberite še:
Dobronamerne pripombe v zvezi z vzgojo otrok, ki jih raje zadržite zase
Preberite še:
Zakaj otroci v nedogled živijo pri starših
