“Dokler dihamo, toliko časa je tudi upanje,” pravi dekle, ki je šlo skozi veliko temin življenjaMirjam Selšek Štanta je študentka magistrskega študija socialne pedagogike. Dela kot prostovoljka, pri svojem delu se sooča tudi z raznovrstnimi stiskami mladih. O sebi pravi, da je bolj introvertirana in sramežljiva oseba.
Danes je nasmejana in zaljubljena v življenje, pred nekaj leti pa se je soočala s preizkušnjami, ki so kar prihajale in zaradi česar je razmišljala celo o najhujšem – o samomoru.
Družino je najprej pretresla očetova bolezen
Rodila se je v ljubeči in povezani družini, ki je veliko gradila na odnosih. Družinska dinamika se je razbila, ko je zbolel oče, najprej za meningitisom, potem enim in nato še drugim rakom. Takrat je bila Mirjam osnovnošolka.
V tem obdobju je doživela telesno zlorabo, kar jo je zelo prizadelo. Doma zaradi stiske, ki jo je prinesla bolezen, ni bilo prostora, da bi se čutila slišano. Nenadoma je začela čutiti jezo, gnus do sebe, sovraštvo, čustva, ki jih prej ni občutila. Takrat se je začela prvič rezati.
Vedela je, da ni v redu
Mirjam se je zavedala, da mora nekaj narediti, če hoče preživeti. Začela je tlačiti vse svoje občutke in čustva, ker se ji je zdelo, da bo le tako lahko normalno funkcionirala v svetu, kjer ni časa in prostora za stiske.
Preberite še:
Dejstva in predlogi, ki jih moramo poznati, da bi otroke obranili pred spolno zlorabo
Ko je obiskovala srednjo šolo, je živela v dijaškem domu. Odločila se je, da bo začela na novo. Na začetku je šlo, a ne dolgo. “Ni se zgodila nobena absurdna stvar, toda kopičilo se mi je toliko čustev od prej, na nek način sem bila otopela.”
Začela je popuščati v šoli, imela vedno več težav z odnosi, tudi s svojo družino ni imela odprtih odnosov.
Težave so se kopičile
Nagajalo ji je tudi zdravje, po operaciji slepiča se je njen imunski sistem popolnoma porušil. Prebolevala je angino za angino, poleg tega je začela doživljati hude anksiozne napade. Ni zmogla imeti stikov z ljudmi, ki so jo takrat obkrožali. Zaradi tega je posegla tudi po alkoholu in drugih substancah, izostajala od pouka. “Lahko si predstavljate, kako so me videli pedagogi …”
Preberite še:
Duhovnik, ki se je izkopal iz brezna alkohola
Dosegla je dno …
V tistem času se nikjer ni počutila tako varno, da bi se lahko s kom iskreno pogovorila. “Stvari so šle res daleč, to je bilo moje dno. Ne vem, ali je bilo v nekem trenutku eno področje, na katerem nisem bila ranjena.”
Ko ji poleti kljub prizadevanjem ni uspelo opraviti popravnih izpitov in je padla letnik, je bila prepričana, da to zanjo pomeni konec. Začela je razmišljati o samomoru.
… nato pa spet našla trdno oporo svoje družine
Vrnila se je domov. V času poletnih počitnic se je z družino začela na novo povezovati ravno prek njene ranljivosti in ker se je čutila popolnoma sprejeto, jo je začela tudi dojemati kot varen prostor. Zelo poudari to, da je ravno varen prostor tisto, kar je pri mladih v stiski ključno. Prostor, kjer si lahko to, kar si, kjer te nihče ne obsoja. Zelo počasi se je začel njen vzpon.
Preberite še:
“Danes je preprosto pomembno, da poslušamo, ne da bi sodili”
“Vseeno pa sem še vedno razmišljala o samomoru in prisotno je bilo samopoškodovanje. Ko si enkrat v tako hudi stiski, goriš v notranjosti, po drugi strani pa si navzven videti popolnoma zdrav,” pripoveduje. “Ampak če si sposoben poškodovati svoje telo, ki te bo spremljalo vse življenje, potem se ti dogaja nekaj res hudega.”
Deležna je bila strokovne pomoči
Starši so ji omogočili šolanje po izpitih. Pomemben je bil obisk psihologa. Takrat se ji je utrnil drobec upanja, saj je z njegovo pomočjo videla, da obstaja upanje. Pozneje se je vključila v terapevtski proces pri terapevtu, ki mu bo za vedno hvaležna. Tu so začele na plano prihajati vse stiske iz preteklosti.
Stvari so se zelo počasi začele normalizirati, spet je našla stik s sabo in začela prepoznavati svoja čustva. Močna izkušnja je bil tudi obisk danes že pokojnega psihologa Bogdana Žorža, ki je potolažil njene starše, da so odzivi, ki jih je prestajala, normalni za mladostnike, ki so doživeli zlorabo. Ob tem ji je predstavil tudi moč odpuščanja, ki je ključen pri ozdravljenju, in jo opogumil, da je na pravi poti in bo zmogla.
Preberite še:
“Oče mi je pustil, da sem naredil napake. A mi jih je nato tudi odpustil”
Počasi je sestavljala razbite koščke
Skozi proces terapije in dela na sebi je lepila razbite koščke v sebi. A pravi, da so bili to še vedno koščki, s katerimi se ni mogla sprijazniti, ker se je zavedala, da ne bodo nikoli več celota. “Potem pa sem nekje prebrala misel ‘blagor tistim, ki so razlomljeni, kajti skozi njih lahko posije svetloba.’ Zaradi tega, kar sem doživela, lahko razumem veliko stvari, ki jih nekdo, ki tega ni doživel, ne bo mogel nikoli. Danes drugače gledam na svet.”
Preberite še:
Kako mi je obsmrtna izkušnja razkrila tri laži, ki sem si jih dopovedovala
Počasi se je začela vključevati v družbo. Obiskovala je pevski zbor in najbolj se spominja gospe, ki ji je vsakič, ko je prišla, namenila nasmeh oz. lepo besedo. “Vsi želimo rešiti svet, pozabimo pa, da je dovolj že to, da smo prijazni do ljudi okoli nas. Včasih lahko že to reši življenje.”
Mirjam je uspelo, da je opravila izpite, kar ji je dalo potrdilo, da zmore. Zamenjala je šolo, uspela se je vpisati na eno težjih šol in jo tudi končati. Tu je zelo pohvalila ravnatelja in delo pedagogov, ki so ji prehod resnično olajšali in ji bili na splošno v veliko pomoč, četudi niso poznali njene zgodbe.
Na preizkušnji je bila tudi njena vera
Njen odnos z Bogom je bil v najtežjih trenutkih zelo kaotičen. Pomagal ji je duhovni voditelj, ki je tudi sprejemal njeno nevero in jezo na Boga. “Če v najtežjih trenutkih zmoreš najti Božjo ljubezen, je to v veliko pomoč. Včasih je velika molitev že prepiranje z Bogom, spet drugič to, da poslušaš duhovno glasbo in zraven preprosto jokaš.”
Preberite še:
Ne zmorete več? Molite s temi besedami
S svojo zgodbo želi opogumljati druge
So stvari, s katerimi se bo Mirjam morala vedno soočati. So stvari, ki jo bodo bolj prizadele, in so trenutki, ko se v svoji koži počuti slabo. Vendar poudarja, da je treba vedeti, da se vsi soočamo s takšnimi trenutki, in da je ključno, da o tem govorimo in si delimo svoje izkušnje, saj se s tem počutimo manj osamljene v svojih stiskah. V preizkušnjah je našla stik sama s sabo.
Ko razmišlja o tem, kaj je najbolj potrebovala v trenutku, ko ji je bilo najbolj težko, vsem polaga na srce: “Bodi drugim tisti, ki si ga potreboval, ko si bil sam v stiski.”
Pred desetimi leti je razmišljala o tem, da pred njo ni ničesar, da bo vsega konec. “Zdelo se mi je, da nikamor več ne bom mogla priplezati. Ampak če bi takrat naredila usoden korak, bi zamudila najboljša obdobja v svojem življenju, za katera pa sem morala vložiti veliko truda, trpljenja in odrekanja. Ampak bilo je vredno, kajti ne glede na to, kaj se trenutno dogaja, dokler dihamo, toliko časa je tudi upanje,” veselo sklene.
Preberite še:
3 ključna vprašanja in 3 jasni odgovori papeža Frančiška
Preberite še:
15 stvari, ki jih za nečake počne najboljša teta
Preberite še:
“Obžalujem, da sem bila nadomestna mama”
