S primeri dobre prakse in pričevanji bi radi pri družinah spodbudili vztrajanje tudi v težkih trenutkih, razmišlja urednica Naše družine Mojca PurgerTednik Družina in njegova priloga Naša družina sta ta teden doživela temeljito prenovo, tako oblikovno kot vsebinsko. Dobili smo oblikovno moderen časopis, vsebinsko veliko bližje (mlajšim) družinam in posameznikom.
Nekoč mesečna priloga Naša družina s prenovo postaja tedenska. O prenovljenih vsebinah, ki jih želi bralcem prinašati, smo se pogovarjali z urednico priloge Mojco Purger.
Preberite še:
“Poljub, objem in križek so del vsakdana”
Kaj opažate, kaj si želi brati slovenski katoličan, kaj zanima slovenske družine? Je prenova Družine sledila tem potrebam?
Pri prenovi smo se naslonili na podatke raziskave, ki smo jo naredili med našimi bralci in nekdanjimi naročniki. Raziskovali smo torej, kaj je bralcem všeč in kaj ne. Ugotovili smo, da veliko bralcev nima veliko časa za branje.
Želijo si več družinskih tem. Starejša populacija ima izrazito rada rubriko Iz naših župnij, mlajši se bolj zanimajo za kulturne vsebine, aktualne teme. Pokazalo se je, da si želijo več brati o slavnih, v Sloveniji priljubljenih ljudeh.
Pri prenovi smo se precej naslonili na izsledke, poskušali ohraniti to, kar je lepo sprejeto in upoštevati kritična mnenja.
Preberite še:
Anksioznost, zloraba, bes, misel na samomor: “Iskala sem varnost”
Zakaj Naša družina, prej mesečna priloga Družine, postaja tednik?
Z obliko tednika bomo ohranili velik poudarek na družinskih temah. Tako bomo pokrivali še več različnih tem, imeli bomo več prostora, lažje se bomo odzivali na aktualne dogodke in teme.
V Našo družino smo vključili mlade in otroke, zdaj je Mladi val v prilogi, svojo stran pa so dobili tudi otroci. Nova je rubrika Ljudje dobre volje, kjer predstavljamo znane Slovence in druge ustvarjalne ljudi, ki v širšem prostoru niso tako prepoznavni. S tem želimo spodbuditi naše bralce, da bi bili še bolj ustvarjalni, znali poiskati to, kar jih veseli.
Zelo dobro so sprejeti intervjuji z družinami, ki so praksa že od začetka priloge, 38 let. Ljudje imajo radi pričevanja, osebne zgodbe. Tam je prikazana resničnost, v kateri živi neko drug. V njej lahko najdeš svoje izkušnje.
Ne želimo moralizirati. Vsak od staršev ima šibke točke, občutek, da mu nekaj ni uspelo. Namen časopisa ni, da bi se bralec ob njem počutil slabo. S primeri dobre prakse in pričevanji bi radi spodbudili vztrajanje tudi v težkih trenutkih. Da bodo družinsko življenje živeli še bolj v polnosti.
Preberite še:
Kako pomembna je spolnost za dober zakon?
Kako se je z novo podobo še bolj približala družinam?
Spomnim se, da sem pred petimi ali šestimi leti, ko sem bila v bolnišnici s svojim drugim otrokom, brala novice na telefonu, ki še ni bil pameten. V teh letih so se družba, način komunikacije, prisotnost interneta in družabnih omrežij tako razmahnili, da si težko predstavljamo, kako smo živeli prej. Pred le nekaj leti.
Navajeni smo brati drugače, tako dojemamo tudi medijske vsebine. Postali smo veliko bolj vizualni. Pomembnejše so velike slike, daljši naslovi. Trendi v medijskem prostoru so se tako zelo spremenili, da hitro zaznamo zastarelost časopisne oblike, če se ta sodobnim smernicam ni prilagodila že nekaj časa.
Preberite še:
“Oče mi je pustil, da sem naredil napake. A mi jih je nato tudi odpustil”
Katoličani smo del širše družbe. Uporabljamo mobilne telefone, gledamo oglase, v tem nismo nič drugačni od drugih. Ne bi bilo prav, da bi bile katoliške vsebine “zapakirane”, predstavljene na nek zastarel, dolgočasen način. Prav je, da so tudi katoliške vsebine privlačno predstavljene. Zato dajemo velik poudarek lepi grafični obliki, večjim fotografijam in krajšim tekstom, kar je skladno z željami bralcev. V Naši družini vsak lahko najde članek, ki ga pritegne.
Preberite še:
Oče kapitan in mama varen pristan
Branje je tisto, s čimer zaposlujemo svoje misli. Vsi potrebujemo zgodbe, zato so družabna omrežja tako priljubljena. Naš um vseskozi išče nekaj za razmislek. Ni vseeno, s čim ga nahranimo.
Časopis Družina in priloga Naša družina sta kakovostna medija, ki pritegneta z vsebinami. Če to počnemo z duhovno bogato in vsebinsko močnimi zgodbami, bralce spodbujamo k dobremu. Kaj ni to na nek način blagoslavljanje?
Kako se izogniti skušnjavi, da v medijih predstavljamo le idealne družine, idealne posameznike?
Ne verjamem v idealne družine in posameznike. Vsak človek ima šibke točke, nosi svoj križ. V javnosti se nihče ne želi izpostavljati s svojimi slabostmi. O tem težko govorimo. A naš namen pri družinah ni prikazati slabih stvari.
Družine želimo spodbuditi k temu, da bi druga drugi povedale, kako se splača vztrajati v preizkušnjah. Ko nam zmanjka moči, pa povabimo Boga, da s svojo ljubeznijo te naše rane, vrzeli “zakrpa” kot z nekakšnim mavcem.
Ne potrebujemo popolnosti, da bi nas imeli Bog in naši domači radi. Dovolj je, da smo mi mi in da se odpremo ljubezni, ki jo imajo za nas pripravljeno Bog in naši domači.
Preberite še:
Naj namenim sveto mašo za pokojnika, ki ni hotel imeti opravka z vero?
Kako biti blizu vsem in še posebej tistim, ki potrebujejo pomoč, usmeritev, spodbudo?
Vsak človek hrepeni po odnosih. Človek, ki moli, se lažje odpira tudi za druge ljudi. Naša družina je v prvi vrsti seveda namenjena družinam, želimo pa pritegniti tudi najmlajše, šolarje, najstnike, tudi stari starši so zelo pomemben del družine.
Želimo pokazati ljudem, da niso edini, ki imajo kako težavo. Da pa se lahko potrudijo na podoben način, kot se je kdo drug, in da niso sami.
Preberite še:
Ne samo dedek Toni, tudi Martin Golob “vežba”!
Preberite še:
“Obžalujem, da sem bila nadomestna mama”
Preberite še:
Kako se obnašati v okolju, kjer ste edini proti splavu?
