Mama Laura je pustila službo, da bi tri leta na univerzo spremljala svojo hčerko, ki je bila slepa od rojstvaIn Giorgia je diplomirala z oceno 10! S tako mamo … ni bilo dvoma!
V zgodbi družine, ki jo tokrat predstavljamo, je veliko lepega: ljubezen mame Laure in očeta Roberta do slepe hčerke, starševska ljubezen, ki je sestavljena iz manjših in večjih, pogosto enakih in vsak dan ponavljajočih se gest, z velikodušnostjo in žrtvovanjem, tudi ko bi lahko prevladala utrujenost.
Preberite še:
Mama, ki svojih 16 otrok šola doma, piše blog in vodi dobrodelno ustanovo
Požrtvovalna mama
Giorgia Nannini (23 let) iz vasi Borgo a Buggiana v italijanski pokrajini Pistoia je slepa od rojstva, vendar je lahko uresničila svoje sanje in je na univerzi v Firencah diplomirala iz psihologije, zahvaljujoč svoji materi, ki je za tri leta pustila delo, da bi jo vsak dan spremljala na predavanja v Firence. “Delala je v mesnici, a je pustila delo, da bi bila ob meni.”
Slepa sem, ampak srečna!
Za družino pa skrbi in jo podpira tudi oče Roberto, ki je skupaj s svojo ženo poskušal ponuditi svoji hčerki najboljše in ji prenesel predvsem lepoto in vrednost življenja, ki je dragoceno kljub omejitvam. Pravzaprav Giorgia sama pove nekaj osupljivega: “Slepa sem, a živim srečno življenje.”
Preberite še:
Slepi pevec zapel skupaj s sinom in osupnil vse
Priti do diplome ni bilo preprosto, ne samo zaradi napornega študija, ampak tudi zaradi vsakodnevne vožnje z avtobusom in vlakom, da bi se udeležila predavanj. Giorgia ne bi mogla redno prihajati in poslušati predevanj brez stalne pomoči matere, ki ji je bila ves čas ob strani.
Diplomirala z oceno 10: To je največje veselje!
Po treh letih je prišel pomemben mejnik: Giorgia je zagovarjala tezo o avtizmu in je diplomirala z oceno 10. Uspeh, ki jo je napolnil s ponosom in hvaležnostjo tudi do mame, ki je njen uspeh postavila pred vse drugo in ji je dan za dnem pomagala, jo spremljala in podpirala.
Preberite še:
Pevka, skladateljica, inštrumentalistka, voditeljica. Slepota za Anjo ni ovira
“Rada bi, da bi bili tudi drugi tako srečni, kot sem jaz”
Giorgia se je sedaj vpisala na drugo stopnjo študija psihologije in njena mama jo spremlja tudi na tej novi poti. Na vprašanje, zakaj želi opravljati to delo, odgovarja, da želi pomagati drugim, da bi bili srečni kot ona:
“Človeški um me očara, želim, da bi bili drugi srečni, srečni kot jaz, zato želim postati psihologinja. Všeč mi je pomagati drugim, da se počutijo dobro, rada poslušam druge, kar je lastnost, ki se na žalost izgublja. Zdi se, da se ljudje ukvarjajo samo še sami s seboj … Moji sošolci so me vedno iskali, da bi se mi zaupali.”
Poslušati in čutiti
Poslušati in čutiti sta dve dejavnosti srca. Giorgia, ki še nikoli ni videla sveta, ljudi, stvari, si mora te predstavljati in jih torej čutiti. Ko jo mnogi sprašujejo, kako si predstavlja prvine sveta, ki nas obdajajo, jim odgovarja:
“Poskušam si jih predstavljati in zato se jih moram čim bolj dotikati, moram jih čutiti. Res je, da nikoli nisem videla sveta, res je, da nikoli nisem videla ljudi, ampak jih poslušam in jih začutim.”
Preberite še:
Mladenič s cerebralno paralizo sporoča: Vzemite življenje, kakršno je
Sanja o specializaciji za kriminalistično psihologijo, da bi nudila psihološko pomoč ženskam, ki so žrtve nasilja, in tudi, da bi poskusila razumeti “kaj v možganih moškega sproži nasilno dejanje”.
Upamo, da se bodo mnogi, ki berejo to pričevanje, nasmehnili življenju in se zahvaljevali za vse, kar prinaša, namesto da objokujejo svojo usodo.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Irena Santoro.
Preberite še:
Ob odhodu v misijone: “Tu imamo veliko preveč, tam veliko premalo”
Preberite še:
Medicinska sestra, ki je pacientu darovala ledvico: “Imela sem eno na rezervi”
Preberite še:
10 najlepših citatov medvedka Puja
