O pokojni Poljakinji Agnieszki Pisula pripoveduje njen mož“Med boleznijo je bilo polno pozitivnih Božjih znamenj, pričevanj, obljub, da bo vse dobro. Govoril sem si, da Bog ne more biti tako zahrbten in zloben, da nam daje toliko znakov upanja in da se bo to potem slabo končalo. Nisem verjel, da bo Aga umrla.”
Nekateri so jo primerjali s sv. Gianno Beretto Molla, saj se je tudi ona odločila, da donosi kljub temu, da je zbolela za rakom. Zaupala je do konca. Umirala je v sluhu svetosti, čeprav je to smrt tako težko razumeti.
Preberite še:
Rak pri 26 letih: “Ne moreš reči, da si super, če ti je slabo in se počutiš grozno”
Agnieszka Pisula – psihiatrinja, psihologinja in psihoterapevtka, je umrla lani. Z njenim možem smo se na njunem domu pogovarjali le dva tedna po njeni smrti. Predstavljamo vam ganljivo pričevanje ljubezni, ki sega globlje in vidi več.
Kakšna je bila vaša žena?
Pravzaprav se je vedno smehljala. Tak obraz je imela, da se je zdelo, da se smehlja celo takrat, ko je vpila name! Kar nekaj časa sem potreboval, da sem se naučil, kdaj je zares jezna. Ta nasmeh lahko vidite na fotografijah.
Kako ste izvedeli za diagnozo?
Aga je bila četrtič noseča. Izvedela sva na prelomu novembra in decembra leta 2017. Najprej, da sumijo tumor, potem pa smo kmalu izvedeli, da gre za sarkom. Zdraviti se je začela šele po novem letu.
So zdravniki predlagali splav?
Ena zdravnica. Ko sva prišla k njej z diagnozo – in to ni bil najin prvi obisk pri njej – je pritiskala, da razmisliva o tej možnosti. To je bil 19., morda 20. teden nosečnosti, zato nama je predlagala, da pohitiva z diagnozami, da ne bi zamudila 22. tedna.
Preberite še:
Bogoslovec, ki je otroka rešil pred splavom
Zelo naju je šokiralo, da zdravnica takrat ni predlagala preiskave z ultrazvokom. Ago je pregledala šele, ko jo je izrecno prosila. Žena ni pokazala, kako jo je vse skupaj prizadelo. Zajokala je šele, ko sva prišla iz ordinacije. Jaz pa sploh nisem dojemal …
Se lahko na kaj takega pripraviš? Zavedali ste se, kaj to pomeni, kaj se zgodi, če se ne odločiš za splav.
Mislim, da se je Aga bolj zavedala kakor jaz. Bila je prepričana, ne glede na vse, da se bo z boleznijo borila. Zelo hitro sva navezala stik s fundacijo Rak&Roll, ki je za Ago skrbela vse do konca. Do konca so nas podpirali številni primeri mater, ki so imele raka, so preživele in rodile zdrave otroke.
Preberite še:
Zgodba male deklice, ki je zaradi raka umrla, a še prej spremenila svet
Ko so nam najprej povedali za diagnozo, je imela Aga raka na pljučih in nikjer drugje. Na osnovi tega podatka sva se tudi odločala. Zdravilo, ki ga je jemala Aga, je bilo milo zaradi nosečnosti.
Ves čas je imela upanje, ki je bilo sistematično spodkopano vsakič, ko je prišla nova diagnoza. Posebej težko je bilo pri zadnji resonanci glave, ki je pokazala kar 20 metastaz. Sumim, da je takrat sama že vedela, da je stvar resna. A se je borila naprej.
V pogrebni pridigi je nadškof, ki je vašo ženo spoznal tri tedne prej, povedal, da je bila izjemno mirna in polna zaupanja, da je imela v sebi veselje, ki ga lahko razumeš samo v perspektivi vere.
Aga je res ves čas imela upanje in je običajno živela naprej. Na začetku terapije se je šalila, da odhajajo razočarani, ki so bili prej prepričani, da bodo videli živo truplo, ona pa je bila videti tako kot vedno.
Celo po kemoterapiji, ko je izgubila lase, se poleg tega dejstva ni spremenilo prav nič. Do zadnjega tedna – v zadnjem tednu je namreč imela tri epileptične napade – je govorila, da bi bilo v primeru, da ne bi vedela za diagnozo, vse enako kot prej. Navzven se z njo res ni nič dogajalo. Do zadnjega tedna je bila aktivna kot običajno.
Marsikdo je mnenja, da je vaša žena umirala v duhu svetosti. Primerjajo jo tudi z sv. Gianno Beretto Molla – enako število otrok, tudi ona se je odločila kljub nevarni bolezni donositi otroka, podobna starost, obe zdravnici. Nazadnje je umrla …
Poznala sva zgodbo svete Gianne. Govoril sem si, da je prav zaradi teh podobnosti Aga lahko popolnoma mirna. Bog ne potrebuje dveh enakih, sva se šalila.
Sv. Gianna je bila del najine poti, ko je Aga zbolela. Zapeljali smo se do cerkve, kjer so njene relikvije in Aga je v zloženki našla prevod pisma, ki ga je svetnica napisala svojemu možu – prebral sem ga in izjavil, da sva midva proti njima navadna pogana. V njihovi družini je bil Bog res na prvem mestu, nanj se je obračala v povsem navadnih in vsakdanjih zadevah. In Agi sem rekel: “Glej, Bog jemlje svetnike, lahko si mirna!”
Preberite še:
Kako mi je obsmrtna izkušnja razkrila tri laži, ki sem si jih dopovedovala
Bogna, naša najmlajša hčerka ima drugo ime prav po sv. Gianni. Tudi bolnišnična kapela je bila posvečena njej … K njej smo molili tudi devetdnevnico. Na začetku, ko sva izvedela za diagnozo, smo imeli doma celo njene relikvije.
Priznam, da sem imel do te svetnice nekoliko zadržan odnos. Spominjala nas je, da se lahko slabo konča. V nekem trenutku sem ugotovil, da moram govoriti “zgodi se Tvoja volja”, da je Bog tisti, ki odloča.
Veliko ljudi, ko doživi nekaj takega, kar je doživela vaša družina, ne more verjeti, da je Bog dober. Kako vam je uspelo, da niste podvomili?
Vse skupaj je res težko sprejeti. Mlajši sin je vprašal, zakaj je Bog hotel ubiti mamo. Težko mi je razložiti, da ni tako.
Pravzaprav brez Boga to vse skupaj sploh ne bi imelo smisla. Bil je človek, ni človeka, konec … Brez te daljše perspektive, brez eshatologije, se lahko sesedeš in zlomiš. Sprejeti, da Bog obstaja, z vsem, kar to prinaša s seboj, pomeni brezmejno zaupati. V taki situaciji je to res težko, ampak je edino, kar daje smisel življenju, ki je pred nami.
Zakaj ste se odločili, da nam poveste svojo zgodbo?
To, kar je naredila Aga, ta njena odločitev – z mojo polno podporo, je velikansko pričevanje za vero in že zato luči ne moremo skrivati pod posteljo.
Preberite še:
Molite to molitev za lepo in mirno smrt
Ne razumem še, kaj se je zgodilo. Mislim, da še ni prišlo za mano, zato lahko normalno delujem, govorim o tem. Mislil sem, da se bom zlomil med pogrebom, a se nisem. Potem sem urejal sobo za malo hčerkico – ko je bil pogreb, je bila deklica še v porodnišnici. Torej, ko me nekaj zaposluje, ne razmišljam o tem.
Že v času Agine bolezni sem opazoval, kako ljudje, ki so bili sicer daleč od Cerkve, začenjajo moliti. Prek nje je delal Bog. Verjamem, da je po smrti njena priprošnja še močnejša, še bolj učinkovita.
Ko ste že vedeli, kako se lahko konča ta zgodba … Je takrat Agnieszka vas in otroke kakorkoli pripravila na svojo smrt?
Iskreno povem, da nas je Aga vse varovala in svojim otrokom ni govorila, da umira. Tudi jaz do zadnjega nisem verjel, da bo umrla. Hotel sem celo, da jo oživljajo. Od začetka vse groze te zgodbe sploh nisem dojemal.
Med boleznijo je bilo polno pozitivnih Božjih znamenj, pričevanj, obljub, da bo vse dobro. Govoril sem si, da Bog ne more biti tako zahrbten in zloben, da nam daje toliko znakov upanja in da se bo to potem slabo končalo. Nisem verjel, da bo Aga umrla.
Sedaj se mi zdi, da me je Bog v svoji modrosti branil pred tem zavedanjem. Če bi od začetka vedel, kako se bo to končalo, ne bi zdržal. Zanjo ne bi mogel biti taka podpora, kakršna sem bil. Postal bi živčna razvalina in potem bi me morala ona tolažiti in podpirati in ne obratno.
Mislim si, da mi je bilo to prihranjeno zaradi mojih pomanjkljivosti in napak. Če razmišljam logično – kolikor logika tukaj sploh pride v poštev – me je Bog tako ohranjal trdnega vse do trenutka Agine smrti.
Vsega se sploh nisem zavedal in celo sedaj je tako. Po eni strani to vem, a vse skupaj še ni prišlo za mano …
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Rok Pogačnik.
Preberite še:
15 napotkov, kako tudi najbolj vsakdanja opravila narediti sveta
Preberite še:
“Otroci se tudi stepejo, skregajo … To se mi zdi normalno, iz takih situacij se največ naučijo”
Preberite še:
Tina Maze o krivicah: “Zanje tumor ni resna stvar, trije šivi na kolenu pa”
