Bolezen je bila za Giuseppeja Moscatija (1880–1927) krik duše, na katerega mora zdravnik odgovoriti z vso močjo ljubezni in dobroteGiuseppe Moscati se je rodil leta 1880 v Beneventu kot sedmi od devetih otrok očetu Francescu, ki je bil pravnik in sodnik, in mami Rosi de Luca. Družina se je zaradi očetove službe selila po Italiji, vse dokler se ni ustalila v Neaplju, kjer je Giuseppe živel in delal vse do svoje smrti leta 1927.
Preberite še:
Čudež v Italiji? Potres prizanesel hostijam
Družina Moscati je gojila globoko krščansko življenje in se močno povezala še z dvema svetniškima osebama: blaženim Bartolom Longo, ki je Giuseppeja obhajal, in s sveto Katarino Volpicelli, laikinjo. Sicer pa je bilo to obdobje, ko je večina učenjakov in znanstvenikov ter višjih slojev družbe vero zapostavljala zaradi novih znanstvenih dosežkov. In prav to je najbolj ploden čas, ko Bog toliko bolj obuja svetnike. Potrebe ljudstva so bile namreč velike.
Ves se je posvetil bolnim in ubogim
Giuseppe je že od malih nog kazal predanost učenju in študiju. Na presenečenje mnogih si je edini v družini izbral študij medicine. Nad medicino se je morda navdušil medtem, ko je oskrboval svojega brata Alberta, ki si je med služenjem v vojski poškodoval glavo in bil do smrti potreben posebne nege. Ob koncu prvega letnika medicine je Giuseppeju umrl oče, nekaj let za tem brat Alberto in nato še mama. Odhodi dragih so njegovo vero še poglobili.
Preberite še:
Zdravnik, ki za vsakega novorojenčka, ki mu pomaga na svet, sešije odejico
Leta 1903 je diplomiral in kmalu dobil službo zdravnika v neapeljski bolnišnici Gli Incurabili. Svoje delo je opravljal kot poklic in poslanstvo. Odpovedal se je zakonskemu življenju, da se je lahko res v polnosti posvetil bolnikom in ubogim. Kmalu je zaslovel kot odličen zdravnik, strokovnjak za metabolične procese; intenzivno se je posvetil raziskovanju glikogena in bil med prvimi, ki je v svoji praksi uporabil takrat odkriti inzulin za zdravljenje diabetesa. Bil je tudi izjemen strokovnjak za infekcijske bolezni, saj je s svojim znanjem v mestu po izbruhu kolere omejil njeno širitev.
Preberite še:
Je delo tudi za vas pač le “šiht”?
Med 1. svetovno vojno je oskrbel več kot 2.500 poškodovancev. Raziskoval je in pisal znanstvene članke, ki so jih objavljali v italijanskih in mednarodnih strokovnih revijah. Kot izredni profesor Medicinske fakultete je bil revolucionaren v učnem pristopu, saj je študente izobraževal kar na svojem delovnem mestu – v bolnišnici. Imenovali so ga oče nove medicine in poznavalci njegovega življenja pravijo, da bi si zaslužil Nobelovo nagrado. Giuseppe je bil strokovnjak in izjemen zdravnik ter znanstvenik na eni strani, na drugi pa izjemno človeški, predan svoji poklicanosti. Kaj pa je iz odličnega znanstvenika naredilo svetnika?
Bolnike je spodbujal k molitvi in spovedi
Središče njegovega življenja je bila evharistija. Vsako jutro je šel k maši in pri njej sodeloval z neverjetno preprostostjo in ponižnostjo. Tako kot se je posvečal božjim stvarem, se je posvečal tudi človeškim: z vso pozornostjo, poslušnostjo, predanostjo in predvsem z dobroto. Molitev in duhovnost se morata uresničevati v občutljivosti in pozornosti do brata in sestre v stiski, ne glede na to, ali gre za telesno, dušno ali duhovno bolečino.
V bolnem ali trpečem je videl Kristusa. Služil mu je z vsemi svojimi močmi in darovi. Marsikdaj je bolnike spodbujal k molitvi ali k spovedi. Danes bi rekli, da je bil njegov pristop holističen, saj se ni ustavljal ob telesnih simptomih. Kljub izjemnemu znanju je delal zelo intuitivno, mimo laboratorijskih preiskav in dognanj medicine. V filmu Ljubezen ozdravlja, ki je nastal po njegovem življenju, svojim študentom spregovori: “Dal nam je vse … Bog bo od nas terjal odgovore, kako smo živeli svoje darove. Sveta ne spreminja znanost, ampak dobrota. Pred sabo imamo božje duše, nesmrtne, ljubite jih kakor sami sebe …”
Preberite še:
Molitev ni vedno uslišana
Svoje študente je pozival, naj ne predpisujejo le zdravil, ampak naj navežejo dobre stike z bolniki, kajti ozdravljenje pomeni, da smrt (kot konec) ne obstaja več. Ozdravljenje pomeni sprejeti človeškost in položaj, v katerem smo se znašli … človeka namreč ne zdravita ne kemija ne besede, zdravita ga Ljubezen in dobrota. Giuseppe je bil poln Ljubezni in dobrote. Njegova nežna vedrina je tolažila bolne in tiste, ki so pri njem iskali tolažbo ali pomoč. Vsaka duša namreč potrebuje Jezusovo nežnost, je bil prepričan. V bolniku ni videl le skupka celic in biokemičnih procesov, ampak človeka s svojo zgodovino in notranjo stisko. Biti zdravnik je zanj pomenilo biti dober zdravnik in biti človek, biti človeški – kajti bolj kot smo človeški, bolj smo božji. Merilo za nebesa ni, koliko čudežev smo naredili, ampak koliko smo ljubili.
Preberite še:
Še en zdravnik, ki dokazuje, da je tudi v krutem sistemu mogoče biti človek
Giuseppe je zagovarjal misel, da si vera in znanost ne nasprotujeta. Imata isti cilj, človekovo dobro. Med njegovimi pismi najdemo tudi naslednje besede: “Napredek je v kritičnem pristopu do vsega, kar smo dognali. Samo ena znanost je neuničljiva in neuničena. To je znanost od zgoraj, razodeta od Boga.”
K “receptu” je pristavil še kakšen bankovec
Njegova dobrota se ni ustavila pri bolnikih iz bolnišnice. Ko je tam končal, je delo nadaljeval doma. Ure in ure je sprejemal bolnike iz revnih mestnih četrti, ki si zdravnika niso mogli privoščiti. Pregledoval jih je in predpisoval terapije: kruh, meso, mleko … bili so namreč podhranjeni. K “receptu” je pristavil še kakšen bankovec, da so lahko svoja “zdravila” tudi kupili. Z rodno sestro Nino sta po smrti matere in očeta živela skupaj in postala je njegova spremljevalka in pomočnica v služenju ubogim. Za uboge in zapostavljene sta razdala vse imetje. V domači ordinaciji je imel klobuk, zraven pa napis: “Kdor ima, naj da, kdor nima, naj vzame.”
Giuseppe Moscati je izdihnil v naslanjaču svoje domače ordinacije 12. aprila 1927, pri 46 letih, po običajnem delovnem dnevu. Njegove posmrtne ostanke so tri leta po smrti prenesli v cerkev Gesù Nuovo. Za blaženega ga je razglasil papež Pavel VI. 16. novembra 1975, za svetnika pa papež Janez Pavel II. dne 25. oktobra 1987. Njegov god obhajamo 12. aprila.
Preberite še:
Film o Petru Opeki kot “čudovit zgled pomoči revnim”
Njegovo življenje govori, da sta vera in dobrota orodji, s katerimi lahko Bog dela v nas in po nas. Pri delu se ni osredotočal na telo, ampak na dušo. Bolezen zanj ni bila kontrakcija mišice, ampak krik duše, na katerega mora zdravnik odgovoriti z vso močjo ljubezni in dobrote.
Eno izmed prvih izjemnih pričevanj po njegovi smrti so besede neapeljskega kardinala Alessia Ascalesija. Ko je molil pred Moscatijevim telesom, se je obrnil k njegovim sorodnikom in rekel: “Ni pripadal vam, pripadal je Cerkvi. Ko je odhajal tja gor, so mu prišli nasproti tisti, ki jim je rešil duše, in ne tisti, ki jim je rešil telo.”
Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Božje okolje. Avtorica prispevka: Nataša Rupena.
Preberite še:
Zakaj preprosto moramo iti s prijateljicami na kavo
Preberite še:
Molite to kratko molitev za svojega škofa
Preberite še:
Ste nevoščljivi drugim parom, ker na FB neprestano objavljajo “zaljubljene” fotke?
