Med soglasniki ima v slovenskem jeziku zelo pomembno mesto črka oziroma glas jZa vse jezike na svetu je značilno, da so nekateri glasovi pomembnejši od drugih oziroma se nekaterih glasov (v tem članku pojem glas uporabljam v smislu pojma fonem oziroma glasnik, ki se uporabljata v znanstveni literaturi, op. p.) izogibajo, druge pa poudarjajo.
Preberite še:
Slovenski genij, ki ga je slavil ves svet
Zgodnjesrednjeveško slovansko narečje
Eden takšnih glasov, ki je v slovenskem jeziku zelo poudarjen in tudi zgodovinsko glasoslovno pomemben, je glas oziroma soglasnik j, ki ga v slovenščini zapisujemo s črko j. Po tezi nizozemskega jezikoslovca Willema Vermeerja je praslovanščina v zgodnjem srednjem veku najprej razpadla na šest ali pet narečnih skupin.
Eno od skupin je sestavljalo tudi narečje, ki se je govorilo v vzhodnih Alpah, zahodnem delu Panonske nižine in ob severnem Jadranu.
Preberite še:
Zakaj je slovenščina možat jezik
Za to narečje je bilo značilno, da se je pri preoblikovanju praslovanskih besed tipa medja ali kradja glas dj oziroma d’ preoblikoval v j. Tako so nastale besede, kot so meja, rojen in kraja. Pri drugih slovanskih narečjih oziroma zdaj jezikih se je glas d’ spremenil v dz (poljščina, slovaščina), z (češčina), žd (bolgarščina), ž (ukrajinščina) ali đ (srbohrvaščina). Na primer v srbohrvaščini je meja međa, kraja krađa, rojen pa rođen.
Tudi pri samostalnikih, ki se končujejo na d, se pri pridevnikih d v slovenščini, ki je potomka prej omenjenega alpsko-panonsko-jadranskega slovanskega narečja, preoblikuje v j: grad ‒ grajski, Bled ‒ blejski, mlad ‒ mlajši, hud ‒ hujši.
Preberite še:
Prosto po … Prešernu: Kako slavni verzi zvenijo v slovenskih narečjih
Morje in večerja
Ta naklonjenost med porajajočo se slovenščino in črko j se je potem nadaljevala in traja do danes. Ena od prvih glasovnih inovacij, ki jih je izvedla slovenščina, je tudi preoblikovanje medsamoglasniškega r’ v rj.
Primer takšnega preoblikovanja so slovenske besede morje in večerja. Večina drugih slovanskih jezikov je na primer praslovansko besedo mor’e preoblikovala v besedo more. Ta inovacija vpliva tudi na slovenske sklanjatve tipa cesar, cesarja ali mehur, mehurja.
J na začetku besede
V slovenščini je pogosto glas j na začetku besed, ki so se v praslovanščini začele s samoglasnikom (podobno je sicer tudi pri nekaterih drugih slovanskih jezikih). Takšni tipi besed z začetnim, dodanim glasom j so med drugim: jaz (bolgarsko az), jajce, jutro (v makedonščini na primer utro), jabolko, jesti, jezero (v ruščini ozero) in jagnje.
Preberite še:
Slovenski genij, ki je spremenil evropsko zgodovino
V nekaterih narečjih je na primer začetni j tudi pri besedah, kot so igla (jigla), iskati (jiskati), ime (jime) in imel (jimu ali jemu). Podobno se j dodaja na začetku sposojenk iz latinščine, italijanščine ali nemščine, kot so na primer janež, jegulja, jetika, jesih in jerbati.
Koroške izjeme
Nekatera narečja niso tako dosledna pri začetnem j. Tako je v koroških narečjih jajce tudi ajce, jelša olša, jezero izaro (spomnimo se na koroško ljudsko pesem n’mau čez izaro), južina užna ali jabolko abeko/apka.
J na koncu besede in vrinjeni j
Pogosto najdemo j tudi na koncu besed, zlasti v knjižni slovenščini: takoj, zmeraj, tukaj, precej, zjutraj, tedaj, zgodaj, povej, poglej, vselej, zatorej, odslej, zakaj, vekomaj …
Pogosto se j tudi dobesedno vrine v besedo, na primer hujskati (izvirno huskati), narečno ojstro (ostro), plajšč (plašč), gojzd (gozd). V nekaterih narečjih se e spreminja v ja, torej se j na nek način spet vrinja: zemlja je zjamla, megla mjagla.
Preberite še:
Uršlja gora – najvišje ležeča cerkev na Slovenskem
Tudi glas, ki se mu reče v slavistiki reče jat (v knjižni slovenščini je jat glas e v besedah, kot so zvezda, bel, mleko, leto, sveča, soseda ..), se na primer v jugovzhodnih slovenskih narečjih spreminja tudi v ej (ei) ali aj (ai): mlejko, mlejku, zvejzda, zvajzda, svejča, sosajda, lejtu, snejg …
G kot razbijalec uroka glasu j
V prekmurščini glas j tudi nadomešča glas h. Tako je meh po prekmursko mej, kruh je krüj, grah je graj in lahko je lejko. Se pa v nekaterih severnoprekmurskih govorih j spreminja v glas d’, pa tudi v dž ali g: jug je tako d’ug, jabolko je džaboko, jaz je ges, ječmen gečmen, jetra pa so getra.
A glas g ne razbija uroka glasu j samo v prekmurščini, ampak tudi drugod v slovenščini. Že v Brižinskih spomenikih je pisec besedo žeja oziroma žejne napisal kot segna. A tukaj gre najverjetneje za to, da je pisec rokopisov glas j napisal s črko g, podobno, kot je bil na primer slovenski priimek Jelen v nekaterih listinah iz 12. in 13. stoletjih zapisan kot Gelen.
Preberite še:
Kako so Kranjci in Štajerci dosegli zgodovinski kompromis
A glas j se je skoraj zagotovo spremenil v g v besedi možgani, starejši izraz za možgane so namreč možjani (to obliko najdemo pri Primožu Trubarju). Podobno je primer krajevnega imena Vidrga v bližini Zagorja ob Savi. Vidrga je najverjetneje le različica predslovanskega krajevnega imena Idrija. Krajevni imeni Vidrga in Idrija imata torej isti etimološki izvor. Je pa tudi obratno. V nekaterih narečjih se g spremeni v j ‒ noga je tako noja, drugi so druji.
Jaz, ja in Janez
Vsekakor lahko glas j v slovenščini slišimo zelo pogosto že zaradi osebnega zaimka jaz in pritrdilnice ja. Zanimivo je, da se tudi najbolj značilno slovensko moško ime začne na j: Janez.
Glavni viri: Marc L. Greenberg, Zgodovinsko glasoslovje slovenskega jezika; Anton Breznik, Slovenska slovnica za srednje šole; France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika
Preberite še:
Z družino bratu pomagal premagati raka: “On je pravi borec, zmagovalec”
Preberite še:
Za 8. marec 8 misli o tem, zakaj je lepo biti ženska
Preberite še:
Zakaj v postnem času v liturgiji ni slave in aleluje
