“Drugje se vedno lahko najde kaj boljšega.” Zdi se, da je to rdeča nit, ki vodi (ali pogublja) milenijce, generacijo, rojeno med letoma 1980 in 1990Ta utvara velja tako za večerno srečanje kot za zaposlitev ali ljubezensko razmerje. Ničemur se ne obvežejo! Poskusili smo razvozlati pojav, ki pod krinko letanja na vse strani ali perfekcionizma v resnici hromi vso generacijo.
Preberite še:
Generacija Z ‒ poznate značilnosti mladih, rojenih med letoma 1995 in 2010?
S pojavom svetovnega spleta in družbenih omrežij se svet nenadoma zdi na dosegu roke. Pri tem neskončen ni le pretok, ampak tudi ponudba. Navajeni kopičenja informacij in sprejemanja različnih predlogov, lahko milenijci dostopajo do milijard podatkov in imajo na tisoče prijateljev. Rezultat? Preveč izbire.
Prevelika ponudba hromi in omejuje pri odločanju
Sofija je na “Knjigi obrazov” povabljena na deset dogodkov v istem večeru; Andrej že mesece zavrača različne ponudbe za delo, ker meni, da bo lahko našel še kaj boljšega; Sara hodi z zmenka na zmenek; Petru se zdi, da nikakor ne najde tiste prave. Vsem je skupno to, da jih množičnost ponudbe hromi in jih omejuje pri odločanju.
Navsezadnje, zakaj bi se ob neskončni ponudbi čemurkoli zavezovali, če lahko drugje ali pozneje najdeš nekaj boljšega? Čeprav se taka drža lahko zdi hvalevredna – ker išče dobro, izkazuje zahtevnost in željo po absolutnem –, je kljub vsemu obsojena na neuspeh: popolnost ne obstaja in človek je po naravi omejeno bitje.
Strah, da bi kaj zamudili
To je ena izmed najpogostejših značilnosti milenijcev. Njihovo nenasitno iskanje popolnosti predpostavlja naslednje: biti nenehno povezan, na tekočem, da ne bi zamudili boljše priložnosti od trenutnega stanja. Anglosaški sociologi so to poimenovali FOMO (fear of missing out = strah, da bi kaj zamudili), ki deloma pojasnjuje odvisnost od ekranov.
Preberite še:
Kako (ne) spreobračati (drugih) ljudi
Potreba, da je nujno treba vse vedeti pred vsemi drugimi ali v najhujšem primeru istočasno kot vsi drugi, ni čisto nova. Že Molière je eni od svojih Smešnih precioz – v sijajnem prevodu Janka Modra – v usta položil naslednje besede: “Po moji sodbi je več kot stokrat smešno, če oseba, ki se operja z duhovitostjo, ne ve za najmanjše skrivnostičice, ki se vsak dan sproti dogode. Mene, na primer, bi bilo neskončno sram, če bi se mi moglo zgoditi, da bi me prišli vprašat, če sem bila videla nekaj novega, pa nisem bila videla.” (Cathos, 1. dejanje, 9. prizor).
Višek posmeha je v tem, da si zamudil neko informacijo. Danes je ta zahteva še močnejša: ne gre več za smešenje, ampak je skoraj življenjskega pomena, če želimo ostati vsaj nekoliko “priljubljeni”.
Preberite še:
Prvi kraljičin zapis na Instagramu je odličen zgled olike na družbenih omrežjih
Nenehno iskanje nečesa boljšega je priznanje trenutnega nezadovoljstva. Milenijec ne živi v sedanjosti, ampak se nenehno preslikava v prihodnost. Ne more v polnosti uživati večera s prijatelji, ker ga pričakujejo drugje. Odneha ob prvi oviri. Loči se ob prvem razočaranju. Ker nenehno išče nekaj boljšega za prihodnost, ga v sedanjosti nič ne zadovolji.
Do skrajnosti odlašati z odločitvijo
Zamisel in sposobnost vedno najti nekaj boljšega je nasprotna vsakemu pojmovanju zaveze. Vedno si je treba pustiti vsa vrata odprta, do zadnjega trenutka so odprte vse možnosti. Zato milenijec v zadnjem trenutku odpove zmenek ali sestanek ali z danes na jutri da odpoved. Takšno prakso v ZDA imenujejo ghosting, kar se nanaša na zaposlene, ki so kot privid. Zdaj jih vidiš, zdaj jih ni več.
Preberite še:
“Tesnobnost drugi težko razumejo”
Doktorica nevroznanosti in seksologinja Aurore Malet-Karas ugotavlja: “Ničemur se popolnoma ne zavežejo, še v paru ne, ker je vedno možnost, da najdejo kaj boljšega.” Zdi se, da v tem najdemo potrditev zadnjih raziskav v zvezi z zakonskimi zvezami. Zveza brez poroke ali celibat traja vse dlje. Danes se pari v povprečju poročijo skoraj šest let pozneje kot pred zgolj dvajsetimi leti.
Morda je čas, da se zavejo, da je človek nepopoln, končen, omejen in da so vsa njegova dejanja – naj zadevajo vsakdan, poklic ali ljubezen – nujno nepopolna, končna in omejena. “Sprejemanje naše končnosti je pogoj za to, da lahko gradimo trajen odnos, da lahko odrinemo na globoko. To še posebej velja za zakonsko zvezo,” poudarja p. Pierre-Marie Castaignos.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.
Preberite še:
“Ta svet potrebuje več otrok z Downovim sindromom”
Preberite še:
Kako otroke pripraviti do tega, da brez nerganja naredijo domače naloge?
Preberite še:
Pravi varuh
