Športnik in plesalec, ki je z Marijino pomočjo postal svetnik in zavetnik italijanske mladineSveti Gabrijel se je rodil v Assisiju, rojstnem mestu svetega Frančiška. Vzgajal ga je oče, saj je mati zgodaj umrla. Oče je bil upravnik mesta Spoleto, kjer je Gabrijel preživljal svojo mladost.
Šport in pustolovščine
Bil je družaben fant in rad je imel pustolovščine. Kazalo je, da bo postal dober športnik. Bil je tudi strasten plesalec – nemški duhovnik Wilhelm Hünermann je o njem napisal roman z naslovom Plesalec iz Spoleta.
Precej nenavaden najstnik
S petnajstimi leti, ko mu je oče dovolil proste izhode, je rad skrivaj pohitel na obisk k znanemu samotarju in se z njim pogovarjal o redovnem življenju. Bil je zelo bister in nadarjen. Oče ga je zato poslal na šolanje k jezuitom, vendar ga ti niso mogli pridobiti za svoj red.
Kar trikrat prelomil obljubo
Veliko je razmišljal o redovnem življenju. Ko ga je napadla nevarna bolezen, je sklenil, da gre v samostan, če ozdravi. Ozdravel je, obljube pa ni izpolnil. Znova je zbolel in znova podal obljubo o odhodu v samostan, a jo je spet prelomil. Tako se je zgodilo še tretjič. Na lovu je padel in se hudo ranil, z vstopom v samostan pa še vedno okleval.
Marijino posredovanje
Na praznik Marijinega vnebovzetja je bila v Spoletu procesija s podobo Matere Božje in zazdelo se mu je, da ga je Marija pogledala. Zaslišal je glas: “Svet ni zate, pojdi v samostan!” Na god Žalostne Matere Božje je tako vstopil k pasijonistom, prejel redovno obleko in si nadel ime Gabrijel Žalostne Matere Božje.
Prej je bil neprekosljiv v športu, zdaj je prav tako z vso duhovno silo in močjo vzel zares redovno življenje.
Vsi so ga imeli za svetnika
Gabrijelovo zemeljsko življenje se je izteklo leta 1862, ko še ni dopolnil 24 let. Tri desetletja po njegovi smrti pa je red pasijonistov zašel v težave, izginili so pomembni dokumenti in podatki o Gabrijelu, zlasti njegov duhovni dnevnik. Vendar pa je Gabrijelov sodobnik zaprosil Cerkev, naj uradno potrdijo vrsto čudežev, ki so se dogajali na njegovo priprošnjo. Med ljudmi je že davno veljal za svetnika.
V primerjavi z drugimi svetniškimi procesi je dokaj hitro postal svetnik. Leta 1908 ga je Cerkev prištela med blažene, leta 1920 pa med svetnike.
Zavetnik mladine
Takratni papež Benedikt XV. ga je določil za zavetnika italijanske mladine, velja tudi za zavetnika italijanske dežele Abruci.
Ko so želeli njegove zemeljske ostanke prenesti v rojstni kraj, so ljudje iz Isola del Gran Sasso množično prihajali, da bi preprečili odvzem dragocenih relikvij. Tako je še danes svetnikov grob v veliki cerkvi mesta Isole, ki ga vsako leto obišče veliko število romarjev.
Kaj je na njem tako posebnega?
Vprašamo se lahko, kaj je pri svetem Gabrijelu tako posebnega, da ga prištevamo med svetnike? Prav to, da ni bil nič posebnega in izrednega! Živel je sredi sveta, mnogo obetal po svojih zmožnostih, se poskušal z uspehom v športu, nazadnje pa se je odločil za edino pravo srečo – po Mariji iz vsega srca ljubiti Jezusa, Odrešenika sveta.
Zgled spolnjevanja dolžnosti
Bistvo njegovega življenja je papež, ko ga je razglasil za svetnika, povzel takole: “Mladi Gabrijel ni v kratki dobi svojega življenja izvršil ničesar, kar bi svet imel za veliko in vredno občudovanja. Trudil se je vestno in stanovitno, da je spolnil svojo dolžnost. To je nauk, ki ga po njem daje Bog vsemu človeštvu.”
