Če bomo pozorni na Jožefovo vlogo v teh petih dogodkih, nam bo to spremenilo življenjePraznik svetega Jožefa, moža device Marije in Jezusovega skrbnika, 19. marec, je slovesen praznik. Če pogledamo skrivnosti veselega dela rožnega venca, vidimo, kakšen mož je bil Devici Mariji in zakaj je tako pomemben.
Preberite še:
Samski? Prosite sv. Jožefa, da bi našli življenjskega sopotnika
Prva skrivnost veselega dela: Jožefovo oznanjenje
Ta skrivnost govori o tem, da je angel Gabriel obiskal Marijo in ji sporočil, da bo spočela Božjega sina. Tudi Jožef je doživel oznanjenje: angel Gabriel se mu je prikazal v snu in mu dejal: “Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha.”
Marijin odgovor je poznan kot formula za sprejetje Božje volje – fiat, kar pomeni “zgodi se mi po tvoji besedi”.
Jožefovega odgovora angelu ne poznamo. Namesto tega beremo: “Ko se je Jožef zbudil, je storil, kakor mu je naročil Gospodov angel.”
Jožefov “zgodi se” je bolj podoben mojim “zgodi se” v mojem življenju – ni prepričljiv da moji poklicanosti, temveč je nič kaj dramatičen da temu, da vstanem iz postelje in se spravim k delu.
Druga skrivnost veselega dela: Jožef pomaga izpolnjevati poslanstvo
Mož, ki je kot Jožef, svojo ženo ljubi, kot Kristus ljubi Cerkev. To pomeni, da je zanjo pripravljen tudi umreti. Jožef je bil zgled moža, ki je sprejel to največjo žrtev.
Trenutki, ko lahko umrete za svojo ženo, so seveda redki. Potrebni so trije drugi načini umiranja zanjo: služenje, odpuščanje in dovoljenje, da lahko služi tudi drugim poleg vas.
Jožef je bil zgled takšnega umiranja. Poskrbel je za Marijo in jo zaščitil. Njene potrebe je postavil pred svoje. Vztrajal je v vzdržnosti, da je tako ona lahko Devica Marija za vedno.
Jožef je svoji ženi pomagal tudi pri tem, da je lahko sledila svojemu poslanstvu – tudi ko je zaradi tega za nekaj časa odšla proč od njega. Ko je šla obiskat nosečo sestrično Elizabeto, da bi ji pomagala, jo je verjetno pripeljal k njej in jo po treh mesecih prišel iskat.
Tretja skrivnost veselega dela: Jožef in Jezusovo rojstvo
Jožefov odnos z Marijo stopi v ospredje v Betlehemu. Marija je skrbna žena, ki se gre v devetem mesecu nosečnosti popisat v Betlehem. Jožef je skrben mož, ki Mariji poišče kraj, kjer rodi, in ji stoji ob strani.
Pomislite, kaj to pomeni: Jožef je odličen zavetnik vseh redovnikov in redovnic, ker je bil prvi, ki je občudoval Jezusa (tisto noč je bilo prvo celonočno bedenje!), bil je prvi, ki je svoje življenje Kristusu posvetil v celibatu. Je tudi mogočen zavetnik vseh staršev, ker je bil prvi oče, ki je v središče svoje družine postavil Jezusa Kristusa, in prvi zakonec, ki je postavil Jezusa v središče svojega zakona.
Četrta skrivnost veselega dela: Jožef in darovanje v templju
Gabrijel Jožefu ni le rekel, naj vzame Marijo za ženo; zanj je imel tudi druge napotke: “Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov.”
To pomeni, da je bila ena izmed njegovih pomembnih nalog ta, da je Jezusa poimenoval – “Bog rešuje“. Tudi Zaharija je imel nalogo, da poimenuje Janeza Krstnika.
Jožef in Marija sta Jezusu dala ime osmi dan po rojstvu, takrat ko je bil tudi obrezan. Jezusovo darovanje v templju je bilo mesec dni pozneje, štirideset dni po rojstvu.
V obeh primerih ima Jožef veličastno vlogo: na eni strani je Kristus učlovečena Beseda, ki jo je govoril Oče; na drugi strani pa je Jezus Davidov sin zaradi Jožefa, ki ga je poimenoval. Na eni strani Oče predstavi Kristusa svetu kot dar svoje ljubezni, na drugi strani Jožef predstavi Jezusa Očetu, ko ga v templju darujejo.
Peta skrivnost veselega dela: Jožef najde Jezusa v templju – in ga odpelje domov
Jožef je spet v središču pozornosti, ko je bil Jezus star 12 let in so ga starši odpeljali v tempelj ter na poti domov, misleč, da je “pri popotni druščini”, ugotovili, da ga ni z njimi.
Ko so ga končno našli v templju in ga vprašali, kje je bil, se je moral Jezusov odgovor Jožefu zdeti precej provokativen: “Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?”
Če se sprva zdi, kot da Jezus Jožefa ne obravnava kot očeta, nas evangelij nekaj vrstic pozneje pomiri: “Nato se je vrnil z njima in prišel v Nazaret ter jima je bil pokoren.”
Naslednjič v evangeliju o Jožefu slišimo, ko so ljudje začudeni nad Jezusovimi čudeži in ga imenujejo “tesarjev sin”.
Jožef, zgled za sodobne može in očete
Obe zgodbi dajeta novo dimenzijo Jožefovemu očetovstvu – in tudi mojemu. Če želim biti tak oče, kot je bil Jožef, potem moram svojega sina peljati v cerkev. Pustiti mu moram svobodo, da bo našel svojo lastno identiteto, zahtevati pa moram tudi poslušnost. In če bom dober oče, potem se bo nekega dne moj sin identificiral z mano.
Sveti Jožef, prosi zame, da bom tak mož in oče, kot si bil ti.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Vintar.
