Danes komaj kateremu paru pride na misel, da bi s spolnostjo čakal do poroke. Toda vzdržnost ima globok antropološki smiselFant in dekle se poznata, postaneta par in se imata rada. Ugotovita, da si želita ustvariti skupno življenje in morda določita dan, ko bosta svečano in javno postala mož in žena.
Nekaj časa, bolj ali manj dolgo obdobje, ju ločuje od trenutka, ko se bosta, razen če si premislita, združila v zakonu. Kako živeti to posebno obdobje zaroke? Glede na sedanjo miselnost je povsem običajno, da se mladi obnašajo, kot da so že poročeni.
Preberite še:
Kaj papež meni o spolnosti?
Cerkev pa, nasprotno, pravi, da le zakonska zveza dopušča spolno razmerje med moškim in žensko. To je zelo oster konflikt med današnjim javnim mnenjem in naukom Cerkve. Prepoved tako imenovanih “predzakonskih spolnih odnosov” postaja vse manj slišana in razumljena do te mere, da celo pri nekaterih duhovnikih vzbuja skušnjavo, da bi se ji odrekli.
Kaj torej?
Obstaja globoko človeški pomen tega, kar Cerkev neprenehoma in vztrajno priporoča ljudem vseh časov. Pomagati moramo ljudem, da znova odkrijejo, da to ni moralistična prepoved, niti odrekanje, ki ga nalaga zaročencem, niti formalno naročilo brez utemeljenih razlogov.
Kot vedno, ko Cerkev uči moralno resnico, ima čistost zunajzakonske zveze globok antropološki pomen: predlagana je zato, ker “je dobro za človeka”, spoštuje in spodbuja njegovo najbolj intimno naravo, mu pomaga pri razumevanju najglobljega bistva zakonske zveze.
Preberite še:
Zakaj bi se vzdržali spolnosti pred poroko?
Zato bomo poskušali ponuditi nekaj “človeških” argumentov, ki nam bodo pomagali znova odpreti oči za lepoto tega “napora”, ki je zahtevan od zaročencev in vsakogar, ki živi zunajzakonske zveze. Majhen priročnik za razumevanje dejstva, da je “dobro”, ki ga poučujejo papež in duhovniki, na koncu vredno truda. In predzakonski spolni odnosi so v resnici “ne-zakonski”.
Prva ugotovitev zdrave pameti: spolnost združuje
Z drugimi besedami, takoj ustvarja psihično, čustveno, intimno in posebno povezanost, ki se ne more primerjati z nobenim drugim odnosom. Spolnost ustvarja vez, saj telo govori jezik, ki presega zavedne namere partnerja. Ker se ta vez vedno rodi bolj ali manj zavedno, postaja z vsakim spolnim partnerjem, ki ga imate, ta vez šibkejša. Predzakonski spolni odnosi dramatično povečajo možnosti za razvezo.
Preberite še:
Cerkev in spolnost: Gre res le za skupek prepovedi?
Sposobnost čakati krepi zakonsko vez
S tem spolni odnos postane nekaj, kar zakonca podelita samo drug drugemu, potem ko si to želita, ne da bi to željo zadovoljila že prej. To je čas, ko se utrdita v zavezi, ki vključuje vzajemno pomoč in dobro voljo, rast medsebojnega spoštovanja.
Zaslepljevalni “učinek snežne kepe”
Predporočni spolni odnos povzroči zaslepljevalni “učinek snežne kepe”, saj je tako čustveno močan, da zamegli osebno izbiro. Zaročenost je čas, da preverimo izbiro, saj si je mogoče še premisliti. Če namreč predporočni spolni odnosi niso izpolnjujoči, lahko vodijo do sklepa, da sta osebi “nezdružljivi”, medtem ko lahko zakonska zveza pokaže nasprotno; če pa se po drugi strani zdijo zadovoljujoči, morda prikrijejo dejanske nezdružljivosti, ki se razkrijejo po poroki.
Obstaja tesna povezava med spolnostjo in stabilnim odnosom med moškim in žensko. Zato je nenaravno ustvariti s spolnim odnosom tako močno intimno vez in jo nato prekiniti.
Preberite še:
“Pornografija uporablja lepoto, da nas ujame, nato pa iznakazi naš pravi jaz”
Moč zakonske zveze
Na tej točki je klasičen ugovor domneva, da sta se dva že odločila poročiti in da ju samo “organizacijski” časovni okvir (hiša, delo, študij …) ločuje od poroke. Zakaj torej “odlašati” z dejanji, za katera Cerkev meni, da so popolnoma legitimna po poroki? Napačna razlaga je v predpostavki: spolni odnos se zgodi zunaj izključne in trajne odločitve.
Samo poroka je dejanje brez vrnitve, ki spremeni življenje. Samo zakonska zveza je tako močna in vključujoča, da opraviči telesno združitev pred Bogom in pred ljudmi. Predzakonska čistost je pripravljalna pot do razumevanja pravega bistva zakonske zveze. Ne moremo razumeti nerazdružljivosti zakonske zveze, če zavračamo vrednost vzdržnosti pred poroko.
Preizkušati osebo pomeni imeti jo za predmet
Zaročenca nimata “pravice”, da bi si telesno pripadala, iz preprostega razloga, ker še ne pripadata drug drugemu. Spolnost zunajzakonske zveze je torej neka vrsta kraje. Tudi ne more veljati teza o spolnosti kot “dokazu ljubezni”. Ljubezni se ne dokazuje. Verjamemo vanjo in živimo odgovorno. Preizkušati osebo pomeni imeti jo za predmet.
Preberite še:
6 razlik med spoloma, ki jih lahko uporabimo sebi v prid
Skupno življenje pred poroko je v tem smislu dejansko najbolj zaslepljujoča prevara sodobnih parov: v resnici razmišljajo o “dokazovanju” zakonske zveze, medtem ko je skupno življenje pred poroko vse prej kot dokaz o poroki, saj ne vključuje odgovornosti za drugega za vse življenje, ki je značilna za poročno obljubo.
Veliko ločitev in malo otrok
Kljub tem argumentom je še vedno zelo težko prepričati ljudi, da je bolje vzdržati se in počakati na poročno noč. Po eni strani jih v nasprotno smer vleče nagon. Obstaja pa tudi globlji razlog: moralne zakonitosti so veliko bolj očitne na dolgi rok. Mogoče je, da nekatere generacije spregledajo moralno resnico. Toda dolgoročno se resnica pokaže: v družbi, ki ne spoštuje čistosti, je veliko ločitev in malo otrok.
Preberite še:
Spolnost po poroki – kako se pripraviti, da bi šlo v redu?
Rešitev za tiste, ki so spodleteli
Kaj torej reči mladim, ki so padli na poti do poroke? Običajno obstaja tiho prepričanje, da ni mogoče “spremeniti smeri”, kot da bi jim bila zaradi napačne izbire ali načina življenja posvečujoča milost za vedno odvzeta. To ne drži. Božje usmiljenje in ljubezen sta večja od vsakega našega greha. Spoved in sveto obhajilo pa sta učinkoviti “sredstvi” na poti do drugačnega, čistega življenja.
Pred vrtoglavico, ki jo danes čutijo mladi, ko jim je predlagana predzakonska čistost, še vedno veljajo besede apostolov ob “nepopustljivosti” njihovega učitelja: Kdo se torej more rešiti? In Jezusov odgovor: “Pri ljudeh to ni mogoče, pri Bogu pa je vse mogoče.” (Mt 19,25-26)
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Irena Santoro.
Preberite še:
Tabu tema: pornografija. “Zasvojenost je iz mene napravila ljubezenskega invalida”
Preberite še:
“Trpljenje ni pokora za grehe”