Post ni sam sebi namen, post tudi ni le vaja za krepitev voljeNekatere vnete duše bodo s postenjem naredile več škode kot koristi. Nekatere zvite duše bodo izigrale postne zapovedi in si na postne petke privoščile jastoga ter tako zapravile malo premoženje za kosilo, da bi se izognile mesu, namesto da bi jedle tuno iz pločevinke in prihranjeni denar darovale. So pa tudi nekatere zmerne duše, ki s svojo velikodušnostjo v askezi v meni prebujajo občudovanje.
Preberite še:
Kako nas v postu zavaja skušnjavec
Govoril sem s člani nekega meniškega reda, ki se postijo večino leta, in jih povprašal po njihovih postnih navadah. Bil sem osupel, ko so mi ravnodušno opisovali, kako se postijo. Na vprašanje, kako lahko živijo s takšnim postom, je eden od njih odvrnil: “No, prvih nekaj dni si malce omotičen, potem pa se navadiš …” Takoj sem pri sebi našel izgovor, zakaj tako strog post zame ni primeren – vsak dan moram namreč voziti, zato si ne morem privoščiti omotičnosti …
Post duše
Poznamo mnogo citatov zavzetih kristjanov, ki govorijo o postu kot o bistvenem elementu krščanske hoje za Kristusom. Eden izmed njih, sveti Janez Kasijan, učenec svetega Janeza Zlatoustega, je zapisal:
Ne mislimo, da je samo zunanji post, post od vidne hrane, dovolj za popolnost srca in čistost telesa – združen mora biti s postom duše. Zakaj tudi duša se hrani s stvarmi, ki so škodljive.
Zelo rada se na primer hrani z obrekovanjem. Tudi izbruh jeze je za dušo klavrna hrana, uniči jo s svojim obupnim okusom. Zavist je hrana za um – pokvari ga s svojimi strupenimi sokovi.
Domišljavost je hrana, ki umu za kratek čas naklanja slasten obrok, nato pa ga izprazni vseh čednosti, da ne obrodi nobenih duhovnih sadov. Poželenje in tavanja srca so nekakšna hrana za dušo, ki uživa škodljivo meso, a nato ostane brez deleža nebeškega kruha in resnično dobre hrane.
Če se z vsemi močmi, ki jih premoremo, v svetem postu vzdržimo tovrstne hrane, potem bo tudi upoštevanje telesnega posta učinkovito in koristno.
Preberite še:
Kje se je Jezus postil 40 dni?
Če torej povzamemo Janeza Kasijana: post ni dieta, ni sam sebi namen, post tudi ni le vaja za krepitev volje. Post je sredstvo, ki ga lahko uporabimo za dobro ali za slabo. V najslabšem primeru post lahko uporabimo kot sredstvo, ki odvrne našo pozornost (kot je opozoril Kasijan) od trdega srca in vseh strupenih snovi v duši, ki se jih brezsramni veseli. Posta se moramo lotiti z jasnim in pravim namenom.
Preberite še:
Post ‒ abstinenca ali resno spreobrnjenje?
“Kateri grehi so vaši najljubši?”
Z nekaterimi jezuiti smo nekoč povzročili razburjenje na neki univerzi, ko smo na prvo postno nedeljo študente povabili, naj se odpovejo zlorabi alkohola in promiskuiteti. Predvidevam, da so študentje pričakovali, da jih bomo spodbudili, naj se odpovejo čokoladi in sladkorju v kavi. Rekli smo jim: “Morda alkohol in promiskuiteta nista vaša običajna greha. Če je tako, potem ugotovite, kateri grehi so vaši najljubši. Post je čas, v katerem odkrivamo, če nas vodi še kaj drugega kot le Bog.”
Preberite še:
Bog nas enako ljubi, če se odpovedujemo ali ne. Zakaj se torej odpovedovati?
Odstranimo vse, kar zastruplja našo dušo
Post nas opominja, da obstajajo dobrine, ki so pomembnejše od materialnih dobrin, da duša potrebuje celo več kot telo, da prava ljubezen vedno vključuje darovanje. Post je letni opomin, da moramo iz svojega življenja odstraniti vse dušne strupe in da morda celo dobre stvari v življenju niso tako pomembne, kot ponavadi mislimo, da so. Če Bog ni v središču naše duše in telesa, se v nas ne bo naselil mir in bomo težko prejeli vse milosti, ki nam jih On želi dati.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Vintar.
Preberite še:
Menihi, ki živijo v ekstremnih razmerah
Preberite še:
Zadnji nauk, ki sem se ga naučila od svoje umirajoče 101-letne babice
Preberite še:
Kako izbrati dobrega botra?
