Lahko se postimo na več načinov, toda vzeti resno post ob kruhu in vodi nas preizkusi in prebudi našo resnično človeškostNe vem veliko o postu in če sem iskrena, se v svojem življenju nisem velikokrat postila.
Zelo dobro mi gredo alternativni posti: manj časa na telefonu, manj družabnih omrežij, nič sladkarij, kave, televizije, čenč. Še bolje kot njihova realizacija mi gre izmišljevanje vedno novih. In čeprav se je vseh oblik odpovedi težko držati 40 dni, sem spoznala, da so mi pogosto služile bolj kot izgovor, da se ne bi postila: so oblike posta, vendar to ni post “ob kruhu in vodi”. Gre za majhne postne odpovedi, a to, kar se od nas zahteva oziroma pričakuje na pepelnično sredo ali veliki petek, je nekaj drugega.
Preberite še:
Post je težek, ker je težko biti lačen
Situacije, ki spravljajo v skušnjavo
Veliko težje je in ne moremo se skrivati za tem: “Eh, ampak letos sem se že odločila za odpoved tehniki, torej lahko jem, kar hočem.” Obe vrsti odpovedi imata svojo težo, toda post ob kruhu in vodi je nekaj posebnega in prav zaradi te svoje posebnosti krepi našega duha kot tega ne more storiti nobena druga odpoved.
Ko se postiš ob kruhu in vodi, hodiš po hiši kot razjarjena žival, ki je pripravljena raztrgati vse na koščke, okoli tebe pa so vsi na preži, da bi te pomirili.
Preberite še:
6 zanimivih postnih izročil z vsega sveta
Ko se postiš ob kruhu in vodi, se izogibaš supermarketom kot kugi in pet minut čakanja v vrsti za blagajno pred polico s kinder jajčki se ti zdi cela večnost (pri tem niti ne štejemo, da ti v njih zagotovo ponujajo sobo s pogledom na raj).
Ko se postiš ob kruhu in vodi, se tvoja sodelavka, ki nikoli ne ponudi niti kave, odloči, da bo za svoj rojstni dan prinesla v službo torto iz najboljše slaščičarne v mestu; tvoja mama, ki ti ne speče peciva, za katerega jo prosiš že eno leto, se odloči, da je prav danes najprimernejši dan, da ti naredi to veselje; in sosedje pečejo na žaru prav pod tvojim oknom, čeprav ni nedelja.
Preberite še:
Spodbuda kardinala Newmana, da bomo vztrajali v postu
Ko se postiš ob kruhu in vodi, so vsi televizijski oglasi na eno samo temo: hrana.
Ko se postiš ob kruhu in vodi, se ti zdi slastno celo kislo jabolko, ali posneta skuta, ali kaša za otroke. Vse je boljše kot tisti kruh brez okusa.
Ko se odrečeš sladkarijam ali kavi, se lahko vedno potolažiš s čim drugim, kar je dovoljeno: s pico, testeninami ali s kakšno drugo jedjo, ki pomirja “željo”, ki je bolj v glavi kot v resnici. Ker pravo lakoto potešita tudi kruh in voda.
Takrat, ko je lakota v glavi, jo moraš potešiti z nečim drugim: na primer z molitvijo.
Preberite še:
Kaj pa če bi za postni obrok poizkusili to jed?
Iskanje izgovorov
Ko se postiš ob kruhu in vodi, pride na dan lepota naše človeškosti: ne, nismo živali, ki jih vodijo nenadzorovani nagoni. Lahko nadzorujemo svoje vzgibe, težava je vedno v pravi motivaciji. Pogosto je dieta, ki si jo zadamo sami ali nam jo predlaga najnovejši zdravstveni priročnik, več kot dovolj prepričljiva motivacija.
Nasprotno pa preprosto ne moremo razumeti, zakaj je Bog tako krut do nas, da zahteva od nas nekaj tako zastarelega, kot je post. Navsezadnje se ves čas žrtvujemo na toliko drugih načinov, na primer da vsak dan prenašamo nemogočo sodelavko, da ne govorimo o molitvah itd. Z drugimi besedami, iščemo izgovore, da bi se izognili tej, kot se zdi, srednjeveški praksi, ki je bila morda sprejemljiva do časov naših babic.
Nepogrešljivo sredstvo za dvig našega duha
Pravi post je ravno zato, ker je tako zahteven, ravno zato, ker nas sooča z našo šibkostjo, našo človeško odvisnostjo, prav zato, ker ga morda ne moremo popolnoma razumeti in nas resnično stane, zelo močno orožje. Da bi preživeli dan posta, ne da bi si razbili glavo, je treba upočasniti. Treba je moliti, se oddaljiti od naših običajnih razsežnosti.
Preberite še:
Kje se je Jezus postil 40 dni?
Čudovito je videti, kako lahko telo postane nepogrešljivo sredstvo za dvig našega duha: s postom lahko občutimo, koliko je to telo resnično tempelj Svetega Duha, koliko spoštovanja mu dolgujemo in kaj lahko stori, če ga vzdržuje moč molitve. To je sad posta, ki nas postavlja na preizkušnjo.
Takih sadov pa ne prinese odrekanje tistemu, kar nas veseli početi, da bi shujšali in bi končno lahko oblekli hlače, ki so nam všeč. Takšen post ni veljaven, ker je preveč lahek in tudi če koristi telesu, tega ne stori v glavi, ker jo napolni z drugimi mislimi in ne z molitvijo.
Torej, če tako kot jaz glede posta omahujete, poskusite, prej ali slej (tudi če obstaja velika verjetnost, da se vam bo, ko dvignete oči v nebo, kakšen oblak zazdel kot sladkorna pena!) vam bo uspelo in vedno lahko prosite Boga za pomoč.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Irena Santoro.
Preberite še:
Kako izbrati dobrega botra?
Preberite še:
“Moja moč je šibka, zaupanje v Boga pa veliko”
Preberite še:
Zadnji nauk, ki sem se ga naučila od svoje umirajoče 101-letne babice
