Praktični nasveti, kako narediti bivanje “tastarih” in “tamladih” pod isto streho čim lepše

V Sloveniji se je pred desetletji gradilo ogromne hiše. Mnogi so računali, da se bosta “stara dva”, ko jima bodo noge opešale, preselila v pritličje, v nadstropjih pa bodo lepo “pospravljeni” otroci z družinami. Zdelo se je sanjsko. A niso računali na možnost slabega sožitja.

Krvavi žulji in uničena hrbtenica

Mladi se v stanovanjski stiski in – roko na srce – tudi v iskanju udobja v resnici velikokrat preselijo v zgornje nadstropje. Tako jih imaš kot tast ali tašča na dosegu roke in v območju vpliva. Tako jih lahko “pokomandiraš”, jim ukazuješ, kaj, kdaj in kako bomo delali, in če te ne ubogajo, jim nabijaš krivdo nehvaležnosti. Če ne gre drugače, lahko uporabiš tudi četrto Božjo zapoved.

Preberite še:
Tudi vam tast in tašča neprestano vdirata v stanovanje?

Če pa bi si otrok ali, bog ne daj, zet dovolil v stanovanju kaj spremeniti, na primer podreti kakšno predelno steno, se nanj jeziš, ker podira, kar si zgradil s svojimi rokami, in mu očitaš, da ne ceni dovolj tvojih krvavih žuljev in uničene hrbtenice.

“Tamladi” imajo pa svoje muhe. Nikakor nočejo živeti tako, kot si predstavljamo “tastari”. Kar nekaj potujejo okoli, ne pospravljajo s tako skrbnostjo kot mi, otrok ne znajo vzgajati …

Preberite še:
Želite uspešno rešiti konflikt? Sledite tem 10 smernicam

Preberite še:
Želite, da je vaša mama srečna? Tu je pet nasvetov

Ko mlada dozorita in si upata začeti postavljati meje, ko se nekako izvijeta izpod vpliva staršev, pogosto preprosto odideta. Velika hiša pa začne samevati, namesto da bi jo napolnjeval otroški smeh.

Prednosti sobivanja v sožitju

Na eni strani imamo torej prazne zidove, na drugi strani pa drag najem, gradnjo ali nakup stanovanja, kar izčrpava življenjsko moč mladih, vodi v zadolževanje, finančne težave, v pretirano delo, kar posledično pripelje do slabih odnosov med zakoncema. Včasih vse skupaj lahko vodi do odtujevanja in ločitve.

Preberite še:
Kakšno taščo imate?

Rešitev, da več generacij v sožitju biva v isti hiši, je seveda učinkovita, cenovno ugodna in ima tudi sicer veliko praktičnih prednosti. Stari starši, recimo, vidijo odraščati otroke svojih otrok (prim. Ps 128,6), v vedno bolj prazno hišo se povrne otroški živžav. Stari starši lahko popazijo na vnuke, ko so bolni, ko gresta mlada zakonca na srečanje zakonske skupine ali si samo preprosto oddahneta od norega življenjskega ritma. Mladi zakonci pa lahko staršem pomagajo pri starostnih tegobah ali pri premagovanju osamljenosti.

Dr. Jože Ramovš pravi, da se je treba za dobro sožitje najprej odločiti in se tudi izobraževati, a to ni dovolj. Najpomembnejše so dobre navade v igranju svojih vlog in pri komuniciranju.

Začne se z molitvijo za bodočega kandidata za zeta, snaho

Dobri medgeneracijski odnosi se začnejo, še preden so sploh “na obzorju”, takrat, ko si starša vzameta čas za molitev za bodočega moža ali ženo svojega otroka. Starša naj vsakodnevno molita za neznanca, ki se bo nekoč pojavil v življenju otroka. Ko se to res zgodi, ta oseba ni več neznanec, ampak znanec iz molitve. Samo obraz je še dobil. Ko pride prvič v hišo, postane kandidat za zeta ali snaho in prva poteza staršev naj bo, da ga sprejmeta resno in z vso ljubeznijo. Kot da bo trajalo vse življenje, četudi poroka še ni na vidiku.

Preberite še:
Pet korakov, da odhod od doma z majhnimi otroki ne bo nočna mora

Preberite še:
7 razlogov, zakaj so tašče dragocene

Starši gotovo na kandidatu takoj opazimo tudi lastnosti, ki nam niso všeč, ki niso optimalne za našega “sončka”, in začnemo vestno opozarjati na njih. Vse seveda z dobrim namenom, a tako se polagajo temelji za “čim dalj od tastarih”.

Po poroki naj gresta na svoje. Vsaj za nekaj časa. Obvezno

Po poroki naj se mladi par preseli za nekaj let na svoje, da imata možnost za ustvarjanje edinosti na čustvenem, duhovnem področju, na področju spolnosti, glede pravil skupnega življenja, vzgoje otrok, odnosa do staršev, odnosa do denarja … Takoj morata začeti ustvarjati kulturo “midva”, sicer se rado zgodi, da nadaljujeta kulturo “jaz” ali še huje “jaz in moja mama” ali “jaz in moj ata”.

Če ne gresta na svoje, potem je katastrofa blizu, razen če se tast in tašča dobro zavedata pasti in se obvladujeta (še posebej tašča, če pride k hiši “tamlada”) tako, da se ne vtikata, da sta zelo zadržana in ne preveč proaktivna pri nudenju pomoči. Za vse to morata izprositi Božjo milost.

Preberite še:
3 pomembna vprašanja, ki bi jih morali postavljati sebi in drugim

Skušnjava lastniškega odnosa do otrok se rada pojavi tam, kjer odnos med starima zakoncema ni dober, ko bi še kar naprej imela otroka na prvem mestu. Pogosto začneta tekmovati za otrokovo naklonjenost. Mnoge starše zaboli in ne morejo sprejeti dejstva, da s poroko kar naenkrat padejo s prvega na drugo mesto pri otrocih, in ko pridejo vnuki, celo na tretje mesto. A tako je prav, to je del zapuščanja staršev, pridruževanja zakoncu in ustvarjanja edinosti (prim. 1 Mz 2,24). Prave prioritete so torej: Bog, žena/mož, otrok, starši, drugi.

Če se odločimo za sobivanje …

… se je treba dobro pogovarjati, dogovoriti in dogovorjeno zapisati – še pred vselitvijo. Pobudo naj dasta starejša zakonca, ker imata preprosto več moči. Če je ne dasta onadva, kar se pogosto zgodi, naj bosta pobudnika mlajša.

Največjo težo odgovornosti, da se sobivanje (spo)razumno uredi, nosi tast. Tast je glava osnovne družine (prim. Ef 5, 23). On se na koncu odloči, če se z ženo ne moreta sporazumeti. Če tast ni glava družine, potem kličemo težave in za mlada je bolje, da jo kar takoj popihata. Tast pa mora biti pripravljen izgubiti nekaj moči.

Preberite še:
Neprestano nerganje in kritiziranje. Res tako slabo živimo?

Skrb za uresničevanje dogovora

Tast je varuh zaveze (dogovora) in uresničevanje dogovora redno preverja s sinom ali zetom. Tast tudi ustavlja svojo ženo, če se morda preveč vtika v vzgojo vnukov, če je preveč “proaktivna” pri ponujanju pomoči, če želi biti stalno na obisku in motiti zasebnost mlade družine.

Življenje pa gre svojo pot. Z leti se spreminjajo okoliščine, spreminjajo se navade, prilagajamo se in kaj tudi spremenimo. Tako, da se pogovarjamo, včasih “zapnemo”, se opravičimo …, pogledamo večjo sliko in gremo naprej.