Na veliki petek objavljamo pogovor z bolniškim duhovnikom, patrom Markom NovakomPater Marko Novak je frančiškan in zadnjih 15 let bolniški duhovnik v Novem mestu. Vsakodnevno se srečuje s trpljenjem in ranljivostjo človeka, zato precej dobro pozna odgovor na vprašanje, kaj lahko storimo za bolnika, ki umira: “Predvsem bližina, dotik, glas, ki razumeva, spoštovanje, sočutje, nežnost, zvestoba, molitev, ki ga želi popeljati v Jezusov objem.”
Kaj vam pri vašem delu predstavlja največji izziv?
Najprej je to klic, ki sem ga prejel, da bi bil kot Frančiškov brat z ljudmi, še posebej da bi bil z njimi v njihovem trpljenju, bolezni, preizkušnji in njihovem umiranju. Pa tudi klic, ki je soroden temu – ta, da se srečujem z družinami v skupini Vera in luč, ki imajo drugačne otroke, lučke, kot jim pravimo, bisere, hkrati pa so za starše velika zahteva, tudi velik izziv, kako jih zoreti za življenje, kako jim omogočiti tisto, kar bo njihovem srcu dalo dobro hrano in življenje.
Izziv je zame gotovo tudi vsako srečanje s človekom. Vsako srečanje z bolnikom je edinstveno, ker je vsak bolnik edinstven. V svojem trpljenju, naporu, v svojih skrbeh in strahovih je bitje, ki mu želim najprej približati človeka, ga skušam najti, kje je, skušam prisluhniti, ga srečati. To je pravzaprav vedno pot. Srečko Kosovel pravi: eno je sveto, preprosto in pristno.
Preberite še:
Spreobrnjeni metalec na onkologiji. Na terapiji moli in evangelizira v bolnišnici
Preberite še:
5 navdihujočih navedkov sv. Bernardke o trpljenju in ponižnosti
Z druge plati pa, ko sem povabljen, poklican, je tudi vprašanje položaja, in sicer srečati človeka kot človek človeka, kot kristjan brata, sestro. Da mu skušam biti blizu v srcu, z molitvijo. S preprosto navzočnostjo, ko dozori pa z zakramenti, v primeru težke bolezni tudi z odhajanjem, da mu skušam z besedo, molitvijo, zakramenti približati Gospodovo ljubezen oz. ga odpreti Božjemu objemu.
Skorajda vsakodnevno ste v stiku z umirajočimi in s smrtjo. Kako gledate nanjo?
Smrt je vedno skrivnost. Povedal vam bom o dogodku z mladim bolnikom, bilo je pred več leti. Pred maturo je zbolel za levkemijo in ugasnil po trdem boju. Pričevanje njegove mame je bilo presunljivo. Ko je ves izčrpan od kemoterapij takrat ležal doma, je mamo zlomil jok, čeprav se je borila, da tega ne bi pokazala. On se je v njenem joku obrnil k njej in rekel: “Mami, a ti veš, da je smrt samo prehod?” In mama je bila nad tem presunjena. Ta mladi, žlahtni mladenič je doživljal prihajanje, okušal njen prihod kot prehod, da gre v Božji objem, večnost.
Preberite še:
Zakaj obstaja trpljenje?
Ob smrti trepetamo, jaz trepetam. Kličem milost, da bi lahko posameznik vstopil v to skrivnost, da bi se slišal s Prijateljem, križano Ljubeznijo, ki je zmagala, da bi ga zajela ta ljubezen in da bi se domači mogli posloviti od ljubljenega človeka.
Nedolgo tega je umirala mama v skupini naših lučk. Silno pogumno, z vero in domačimi ob sebi se je vrsto let borila z rakom. V zadnjem obdobju je njen boj pomenil pravo orjaško moč vere in ljubezni. Potem, ko se je vse njeno bitje v trpljenju začelo pogrezati, so ji mož, otroci in vnuki, ki so bili ob njej, rekli: “Lahko odideš. Ker čutimo, da moraš.” In je rekla: “Ali res lahko?” To so bile zadnje besede, ki so jih razumeli. Odšla je tisto noč.
Pride trenutek, ko se moraš, kot je rekel brat Frančišek, prepustiti sestri Smrti. Če pogledam svoj odnos do smrti, moram priznati, da se ob vsakem srečanju s trpljenjem učim trpeti in umirati. Iz tega nikoli ne diplomiraš.
Od kod črpate moč, da se ne zlomite?
Ko sem bil v bolniški župniji, mi je takratni župnik Miro Šlibar, prvi v bolniški župniji, ko sva se našla v kapeli, rekel: “Vsak večer končam tukaj, ker moram izročati. Sam bi ne mogel nositi.” S to izkušnjo sem našel poglobitev, osvežitev in nov zagon. Se pravi, izročati Gospodu, ki je edini Odrešenik.
Preberite še:
“Trpljenje ni pokora za grehe”
Preberite še:
Čemu hvaležnost za bolezen in trpljenje?
Menim, da je bolj kot mnogo srečanj in obiskov problem utrujenost od tega, česar ni mogoče uresničiti. Spremljal sem gospo, ki se je zelo rada pogovarjala. Njen rak je napredoval. Nekega popoldneva sem jo našel vso izmučeno. Prijazno sva se pozdravila in v slutnji, da ne bo preživela noči, sem jo vprašal, ali bi želela prejeti Božji dar zakramentov. Rekla je, da ne more.
Zvečer, preden sem končal z obiski, sem šel še enkrat k njej. Preganjala me je slutnja. Ležala je izčrpana in sem rekel: “Prišel sem vas pozdravit. Pri maši smo bili povezani z vami. Povejte, ali vam ta večer vseeno lahko dam zakramente?” Rekla je, da ne more, in se obrnila proč.
Tako sem bil pretresen, da nisem šel nikamor več, razen v kapelo. Tam sem dolgo molčal, jo izročal v Božje roke in dolgo razmišljal, pretresen nad tem, kaj bi njene besede pomenile. Izročiti Gospodu in podeliti dogodek je zame pomenilo blažilno in hkrati novo upanje. Gospod ve, on bo storil. Jaz sem storil, kar sem v svoji človeški slabosti in v svoji veri lahko. To je dogodek, ki razkrije skrivnost človeka. Izročiti pred Gospoda, ki edini ve, ki edini pozna srce.
Katera so po vaših izkušnjah največja obžalovanja umirajočih, ko za nazaj razmišljajo o svojem življenju?
Iz dotikov srečanj menim, da je lahko več stvari, ki so globlje prizadele bitje, predvsem pa odnose. Ko sem pred mnogo leti na bolniški župniji govoril z višjo medicinsko sestro, ki je delala analizo iz protokolov bolnikov, so glavni vzrok, ki ga je razbrala iz njih, neurejeni medčloveški odnosi. Te rane so tako globoke in zarežejo v človeka. Za nekaj časa jih lahko premagaš, zaobideš, ampak dokler niso razrešeni odnosi, še vedno ostane rana.
Preberite še:
V rokah ji je umrl dveinpolletni sin: “Nikoli prej nisem videla umirati človeka”
Pred nekaj leti sem se srečal z moškim, ki je zbolel za rakom. Omenil mi je, da njegov brat nikoli ne pride. Že pred časom je konflikt med njiju postavil obzidje. Pozneje sem ga ob nekem obisku našel žarečega v obraz, čeprav je bolezen napredovala. Po pozdravu je bil njegov prvi stavek: “Pater, moj brat je prišel in sva se pogovorila.” Od takrat naprej je bil ena sama poezija svobode. Ko je umrl, se je prepustil spokojnosti, ki je bila neizrekljivo lepa, kljub temu da ga je objela sestra Smrt.
Kako poskušate bolnikom osmisliti trpljenje? Bi lahko rekli, da je duševno trpljenje hujše od telesnega?
Obe smeri, duševno in telesno, sta bivanjsko povezani. Če samo pogledamo, kaj lahko prinese telesno trpljenje. Hkrati vemo, da ga do zelo visoke stopnje njegove moči lahko blažimo, medtem ko pri duševnem trpljenju terapija ni ravno dobro vplivna. Menim, da je duševno trpljenje lahko hujše v tem pogledu, da človeka od znotraj silno izmuči in privede v slepo ulico.
Seveda tudi telesno trpljenje izmuči čustva, osebnost oz. zelo obremeni dušo in duha. Prepričan sem, da je v obeh primerih poleg ustrezne terapije odločilen čuteč, globok odnos do človeka. Ob hudem telesnem trpljenju je človeška bližina odločilna.
Preberite še:
“Toliko, kot sem prejokal kot bolniški duhovnik, nisem v vsem življenju”
Vzemimo primer evtanazije. Če bi bilo pacientovo okolje v njegovem silnem trpljenju spodbudno, njemu blizu, odprto, sočutno, zvesto in hkrati terapija, kakor jo lahko medicina ponudi, bi vprašanje evtanazije ne bilo nikoli postavljeno kot realna možnost osvoboditve. Če drugače rečem, je evtanazija ne le odveč, je uničeno življenje. Če pogledamo biblični pogled, je pravzaprav združenje s Kristusovim trpljenjem tisto, kar daje moč. Če bi ljudje ob trpečem človeku vedeli za zadnjo večerjo in umivanje nog, bi bilo vsem trpečim mnogo lažje, kajti bili bi potrjeni v dostojanstvu.
Lahko bi rekli, da je pri starejših smrt pričakovana. Spet drugače je, ko umre otrok, mladostnik. Kako v tem primeru pomagati lajšati bolečino njihovim staršem?
Tudi tu velja človeška bližina: poslušanje, odprtost, sočutje, razumevanje, odpreti prostor, da se izlije bolečina, in tisti, ki jo izliva, ve, da je dosegel prostor zaupanja, pristnosti.
Preberite še:
Bolezen je vzela moža in očeta: “Živimo v njegovi ljubezni, ki edina resnično nikoli ne umre”
Spominjam se dogodka, ko je dr. Metka Klevišar v 90. letih oblikovala Hospic. Tam je pričevala višja medicinska sestra, ki je spremljala najstnico s hudim rakom. Opisovala je zadnje dejanje. Nekega popoldneva je prišla v službo, stopila je v sobo. Dekle, izmučeno, ji pravi: sestra, tako me je strah. V njenih očeh groza od strahu. Sestra je sedla k njej na posteljo, jo prijela za roko in rekla: “S teboj sem, ne boj se, ne bom te zapustila.” Dekle se zamisli, odpre oči, jo objame in umre v njenem objemu. Ko jo je položila nazaj, je bil obraz prežet s smehljajem. V tem pričevanju je srčika odgovora: bila je z njo.
Preberite še:
Velika noč pomeni dati svoje srce drugemu
Preberite še:
Kaj je Peter Opeka ob požaru v katedrali Notre Dame sporočil Francozom
Preberite še:
Čudovito očkovo pismo njegovemu nerojenemu sinu
