“Nisi še izpolnil svoje naloge. Bog te bo poklical, ko bo čas”

Od zemeljskega bivanja bi se Boris Marzi skoraj poslovil že v študentskih letih. Zdaj je mož in oče treh otrok uspešen poslovnež ter dejavni raziskovalec življenja na številnih področjih“Karkoli počneš v življenju, pomembno je, da ljubiš, kar delaš,” je misel, ki se je Boris Marzi v življenju trdno oklepa. Njegovi dnevi bi se lahko dopolnili že v študentskem času, ko jo doživel hudo prometno nesrečo. A se je izvlekel, okreval, pridobil široko izobrazbo, dragoceno znanje in izkušnje ter predvsem vrednote, ki jih žarči na družino in okolico. “Točno vem, da sem izmoljen,” razkriva.

V študentskih letih ste doživeli prometno nesrečo. Poškodovani ste bili tako zelo, da so vas tako rekoč že odpisali. Doživeli ste svojevrstno vstajenje. Lahko podrobneje opišete to presunljivo izkušnjo?
Že od mladih nog sem zelo hrepenel po samostojnosti, zato sem že med študijem vseskozi delal. Prepričan sem bil, da si moram ustvariti topel dom, se čim prej poročiti, imeti družino. To mi je bila vrednota. Ob poletjih sem tako imel tri službe. Dopoldan sem delal ali na bencinski črpalki ali v pristanišču. Popoldan sem razvažal časopise, zvečer pa urejal teniško igrišče. Bil sem tudi policijski rezervist.

Preberite še:
Skoraj 25 let ob strani nepokretni ženi: “Nikoli nisem razmišljal, da bi živel drugače”

Nekoč sem hitel iz ene službe v drugo. Prednja leva guma mi je malo puščala. V ovinku sem se umaknil avtobusu, ampak zaradi prazne gume se je avto zasukal in treščil v drevo. Levo stran telesa sem imel povsem uničeno. A imel sem srečo. Sosed iz bližnje hiše me je poznal, poklical je očeta, ta pa mojega zdajšnjega tasta, ki je veterinar, ter zdravnika.

Našteta trojica je bila tako prva pri avtomobilu, pred reševalnim vozilom. Zdravnik me je oživljal in nato na poti v bolnišnico še enkrat. Nekako so me “zložili” skupaj. Nesreča se je zgodila 26. julija (1994, op. a.), na veliki šmaren tistega leta pa sem se zbudil iz kome.

Preberite še:
Po hudi nesreči: Svoje življenje nameravam živeti na polno. Nanj gledam kot na dar

Po nesreči so mislili, da boste gotovo umrli?
V Izolo je pozneje prišel moj brat, ki je v tistem času asistiral anesteziologu v Valdoltri. Prosil je zdravnika, naj me poskusijo rešiti. In so me. Sicer me ne bi operirali. Mesec dni sem bil na intenzivni negi, še en mesec sem potreboval, da sem shodil. Nato so ugotovili, da nekaj ni v redu s pljuči, saj sem imel zlomljena vsa rebra.

Preberite še:
“Mami, a ti veš, da je smrt samo prehod?”

Na Golniku so ugotovili, da imam anevrizmo aorte (razširjeno aorto, op. a), zato je sledila še operacija aorte. Počasi sem prihajal k sebi in marca 1995 na lastno željo z berglami šel na predavanja. Želja po ozdravljenju me je spravila v življenje. Zavedam se, da sem bil izmoljen. Med operacijo v Izoli se je v cerkvi v molitvi zbrala vsa ankaranska župnija.

Človek ni najpomembnejši, ne odloča, mora biti nagovorjen. Vsako stvar, ki jo naredim, mora nekdo blagosloviti.

Kako vam je nesreča zasukala življenjsko pot?
Ne veliko. Neizmerno sem se želel dokazati, da sem živ in zdrav, spet postati dejaven. Junija 1995 sem že šel v službo. Na zdravniškem pregledu sem imel velike težave. A kirurg, ki mi je operiral aorto, je zdravniku dejal: “Fant naj dela tisto, kar čuti. Tako bo sposoben vsega.” Vse življenje me žene želja po dokazovanju. Hitro sem končal fakulteto, imam dva magisterija, končujem doktorat. A vseskozi se mi je zdelo, da mi nekaj manjka, da bom jutri umrl.

Ko sem prišel k sebi, sem domačega župnika vprašal, zakaj sem preživel. Odvrnil mi je: “Nisi še izpolnil svoje naloge, ki jo imaš tu. Bog te bo poklical, ko bo čas.” To imam vedno v sebi. Nenehno si prizadevam za pravico, sožitje, solidarnost. Tudi v službi, zato sem tesno povezan z delavci. Bil sem delavski direktor Luke Koper.

Za delavce bom naredil vse. Bolita me njihovo izkoriščanje in prekarno delo. Kot delavec sem pred 24 leti tudi začel svojo službeno pot, čeprav sem imel v žepu diplomo. Oče mi je rekel: “Če ne boš delavec, ne boš razumel delavcev.”

Kako ste našli moško duhovnost?
Leta 2009 se je sesula moja poslovna pot. Tedaj mi je žena za 40. rojstni dan svetovala, naj grem na duhovni odmik. Takrat, leta 2010, me je p. Vili Lovše vprašal, ali je lahko moj duhovni spremljevalec. Pobližje sem se spoznal z moško duhovnostjo, ki me “drži gor”. To skušam pokazati sinovoma, sodelavcem … Pomemben je zgled.

Preberite še:
“Če si polikan, popoln, izrivaš Boga iz svojega življenja, ker ga ne potrebuješ več”

Dani Siter (iz gibanja Družina in Življenje, op. a.) mi je nekoč dejal: “Veš, Boris, evangelij oznanjaš otrokom ti. Tudi pri mizi med kosilom. Otrok mora v tebi brati evangelij.” Doma se trudimo pogovarjati o Božji besedi, člankih iz Božjega okolja, Družine, tudi Aleteie.

Zakon je trikotnik: mož-žena-Bog. Bog je ljubezen. Sveto pismo je ljubezen.

Kako gledate na tezo, da so ženske v družini glavne, kar zadeva duhovnost?
Moške je sram zmoliti pri kosilu, čeprav so to počeli naši dedje. Midva z ženo sva se odločila, da se bom jaz pokrižal prvi, da bom poleg nje tudi jaz pokrižal otroke, ko gredo od doma, da bom zgled. To poudarja tudi evangeličanski pastor Steve Telzerow, ki sva ga spoznala prek kolegov. Družimo se v ekumenskem duhu. Da naj hodiva k maši oba z ženo, naju vselej spodbuja tudi župnik. Da otroci tam vidijo očeta in mamo.

Preberite še:
Velika noč pomeni dati svoje srce drugemu

Katerih vrednot se najbolj oklepate?
Tri vrednote so pomembne. Da si strokoven na kateremkoli področju, da si korekten pri vseh odločitvah in do vseh bližnjih ter da si pošten. Če si korekten, pomeni, da ne lažeš. Poštenost pomeni, da ne kradeš. To je mogoče početi na različne načine, tudi na primer kot goljufanje pri izpitu.

Preberite še:
Neevtanazirani Bog

Preberite še:
Se boste letos lotili belokranjskih pisanic?

Preberite še:
Po nesreči se je počutil kot telefon na mizi. Zdaj jo jemlje kot poslanstvo