Trenutki popolne harmonije so na Zemlji minljivi. V nebesih ne bodoVčasih se zgodi, da se vse okoliščine, vsi detajli nekega trenutka spojijo v popolno celoto. Vsi poznamo take trenutke. Morda ste to doživeli na morju, morda v gorah, morda ko ste gledali speče otroke, morda med sveto mašo ali ko ste zrli svoji ljubezni v oči …
Preberite še:
Beti z vozička širi veselje, lepoto in dobroto
Ko se za nekaj sekund vse poravna v popolno celoto
Ne gre za nekaj, kar bi lahko dosegli kot plod lastnega prizadevanja. Prav tako na to, da se bo tak trenutek zgodil, ne moremo vplivati s svojo voljo. Popolni trenutki so praviloma sila redki, kar verjetno prispeva k njihovi lepoti in nepozabnosti. Tista sekunda ali dve (ali pet ali deset) je tako omamnih, da si človek reče: To je to, to mora biti to.
Včasih tak trenutek preprosto pride, brez predhodnega opozorila ali načrtovanja. Vsi elementi trenutka se zložijo v čudovito zaokroženo celoto in komaj imamo čas vse to opaziti, nekajkrat vdihnemo in nato – mine. Želeli bi si, da bi trajali večno.
Preberite še:
“Preživele bodo le misijonarske župnije, vse drugo bo propadlo”
Nekaj podobnega se je zgodilo tudi učencem, ko jih je Jezus vzel na goro in se vpričo njih spremenil, da je ves zažarel. Učenci so strmeli v to lepoto in si zaželeli, da trenutek ne bi nikoli minil. Da bi vse skupaj podaljšal, je Peter predlagal Jezusu: “Dobro je, da smo tukaj, Gospod! Če hočeš, postavim tu tri šotore; tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.” (Mt 17,4)
Svoboda na avtocesti
Enega zadnjih takih popolnih trenutkov sem doživela neki petek pred nekaj tedni. Sklenila sem si vzeti dopoldne samo zase in za svojo dušo. Sedla sem se avto in se odpeljala. Vreme je bilo čudovito, promet je gladko tekel, počutila sem se svobodno. Ko sem se vozila po primorski avtocesti, se je naenkrat odprl čudovit razgled na s soncem obsijani Nanos.
Preberite še:
Motoristi so se zbrali na tradicionalnem 21. blagoslovu v Mirni Peči
V istem trenutku pa se je z radia razlegla pesem, ki mi je všeč že od otroštva in me vedno spravi v dobro voljo, ker je dobra, lepa, zame polna pozitivnega naboja. Trenutek je bil preprosto popoln, tako da sem samo globoko zavzdihnila, občutila neskončno hvaležnost in se istočasno zavedla njegove minljivosti. A sklenila sem, da si ga globoko vtisnem v spomin.
Sladke drobtinice, ki so padle z neskončnega kolača večnosti?
Apostol Pavel je v pismu Filipljanom zapisal: “Pozabljam, kar je za menoj, in se iztegujem proti temu, kar je pred menoj, ter tečem proti cilju po nagrado, h kateri nas od zgoraj kliče Bog v Kristusu Jezusu.” (Flp 3,14-15)
Preberite še:
Kje so najstarejše cerkve v Evropi?
Sprašujem se, ali so ti kratki trenutki popolnosti nekakšna obljuba večnosti, ki je trenutno ne moremo zatipati, razumeti, dojeti, zaobjeti s svojim razumom in njegovimi omejenimi zmožnostmi.
Ali bo po naši smrti, ko bomo dosegli Božji objem, nebesa, večnost, raj, kakorkoli že to imenujemo, občutek vsaj nekoliko podoben temu? Zdi se mi, da so nam mogoče ti redki zemeljski trenutki, ko se vse poravna v čudovito celoto, dani kot drobtinice za predokus še večje lepote in sreče, ki nas čaka po smrti.
Glede na Božje obljube bo v večnosti občutek popolnosti, zaokroženosti, miline, harmonije in celote še neskončno večji, saj ga ne bo več kalila minljivost trenutka.
Preberite še:
Sveta Barbara na Ravniku – cerkev, ki jo domačini nosijo v srcu
Preberite še:
25 let zlorabe drog, spolnih ekscesov in ločitvenih postopkov. Potem pa v samostan!
Preberite še:
“Najmogočnejša cerkev na Daljnem vzhodu” je v srcu katoliške Kitajske
