Zdaj bolj uživam v trenutkih, ki jih preživim z družino in prijatelji. So preprosto boljšiPred več kot dvema letoma sem napisala svoje prvo besedilo o “slow lifu”, počasnem življenju. Danes želim z vami deliti, česa sem se naučila v tem času.
Slow life je zame praznovanje in veselje nad življenjem. To postane mogoče, če živim v skladu s sabo in sem pozorna. Če sem želela to idejo prenesti v svoje življenje, sem morala spremeniti način razmišljanja in delovanja. To je od mene zahtevalo napor, izstop iz ustaljenih okvirov. Ni bilo vedno lepo in preprosto. Če pa pogledam s časovne perspektive, vidim, koliko dobrih stvari mi je to dalo. Spodaj najdete samo nekatere od njih.
Več časa za molitev
Nekoč mi je bilo težko čez dan najti čas za molitev. Vedno je bilo treba kaj postoriti, urediti. Moje misli so še naprej divjale. Tudi če sem sedla k molitvi, se mi je bilo dejansko težko zbrati, misli pa so mi tavale vse naokrog. Pogosto se je zgodilo, da sva z možem molila skupaj, za osebno molitev pa ni bilo časa (beri: nisem si vzela časa).
Zdaj je drugače. Vsak dan skušam najti vsaj četrt ure, da bi se pogovorila z Bogom. In spet doživljam, da se vse začne urejati, če je Bog na prvem mestu.
Vsakič mi gre lažje z jezika ne
Včasih mi je bilo težko koga zavrniti. Zlahka sem se angažirala v različnih dejavnostih in težko mi je bilo reči ne, če je kdo predlagal sestanek. Zdaj si vzamem čas za razmislek, preden kaj obljubim. Vem, da moram najprej preveriti, ali imam prostor in čas za to, pa tudi, kako moja odločitev vpliva na družino (da ne bi bila v njihovo škodo).
Lažje mi je reči ne, čeprav sem pogosto žalostna, ker ne morem sodelovati pri čem ali se s kom srečati. Obenem pa sem opazila, da sta mi upočasnitev in manj druženj prinesla veliko koristi. Zdaj bolj uživam v trenutkih, ki jih preživim s širšo družino in prijatelji. Ti so preprosto boljši.
Zaradi počitka in umika sem bolj prisotna
Vse bolj mi tudi uspeva skrb za lastni počitek. Včasih sem veliko postorila na račun spanca in počitka. Nisem si dovolila, da ne bi počela nič. Še vedno se mi dogaja, da sem deloholik, vendar pa imam tudi obdobja, ko se zaustavim in sprostim. Če sem naspana in si vzamem čas, da sem sama s sabo v tišini, lahko bolj ljubim svoje bližnje in se jim lahko bolj posvetim.
V meni je več hvaležnosti in manj skrbi
S sproščanjem sem se naučila uživati v trenutku – na sprehodu, ko se v peskovniku igram z otrokom, pri večernem pogovoru z možem, na obisku pri prijateljici, ob skodelici dobrega čaja ali dobri knjigi. Tako sem bolj prisotna, ker ne čutim pritiska, povezanega z neskončnim seznamom nalog, ki jih je treba opraviti.
Zvečer, ko razmišljam o dnevu, opažam ogromno blagoslova in dobrega, na katerega sem naletela. To pa mi spet pomaga, da me manj skrbi. Zaradi tega se počutim bolj srečna, v mojem srcu pa je več miru.
Delam eno stvar naenkrat in sem bolj učinkovita
Včasih se mi je bilo težko izklopiti. Poleg tega sem delala več stvari naenkrat. Ponašala sem se s svojo večopravilnostjo.
Zdaj pa se, preden začnem delati, sprašujem, kaj moram najprej postoriti. Izpisujem stvari in izbiram tiste, ki so pomembne oziroma nujne, med njimi pa eno, s katero se ukvarjam v določenem trenutku. Šele ko jo končam, pomislim na naslednjo točko s seznama. Med delom se odklopim od e-pošte in družabnih omrežij. Zaradi tega sem manj raztresena.
Ta strategija delovanja mi je omogočila, da sem povečala učinkovitost.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Miha Rus.
