Trije junaki, ki zmorejo več, kot bi si misliliV najstniških letih se nam marsikaj zdi nedosegljivo. Ne morem napisati dobre zgodbe, ker sem se v šoli vedno mučil z branjem, kaj šele pisanjem. Ne morem postati svetnik, če pa imam toliko napak. Nikoli se ne bom poročil, ker nisem frajer in mi lasje vedno čudno štrlijo. Ne morem postati košarkar, ker sem premajhen.
Toda Muggsy Bogues je kar 15 let igral v ligi NBA, čeprav je visok le 160 centimetrov, v prvi sezoni v NBA pa je igral v ekipi s soigralcem, ki je bil od njega višji kar 71 centimetrov. Poglejmo si zgodbe še nekaterih ljudi, ki bi zaradi svojih telesnih značilnosti oz. oviranosti lahko obupali, pa so vztrajali in uspeli. Morda v katerem od njih tudi ti najdeš svoj navdih.
Preberite še:
Beti z vozička širi veselje, lepoto in dobroto
Pogumna Jessica Cox
Jessica v prostem času rada igra klavir, se potaplja z jeklenko, pleza, pilotira manjša letala in ima črni pas pri taekwondoju. To ne bi bilo nič posebnega, če ne bi bila Jessica brez rok. A biti brez rok ne pomeni biti brez prihodnosti.
Na vprašanje, kako to, da nikoli ni obupala in se loteva na prvi pogled nemogočih izzivov, je pred leti v pogovoru za Mladi val povedala: “Blagoslovljena sem, da imam tako čudovite starše in prijatelje. Moj oče me ni nikoli videl kot žrtev in mama je vedno trdila, da zmorem vse.” Med ta “vse” očitno sodi tudi poroka. Jessica se je pred nekaj leti poročila s Patrickom, ki je bil njen inštruktor taekwondoja. Če se torej pred leti ne bi odločila za to borilno veščino, čeprav nima rok, verjetno Patricka nikoli ne bi spoznala …
Nasmejani Shane Burcaw
Shane se je rodil s spinalno mišično distrofijo, živčno-mišičnim obolenjem, pri katerem postopno propadajo mišična vlakna, posledično pa bolnik vse teže hodi, celo drži glavo pokonci in požira hrano. Shane ima 26 let, že od svojega drugega leta mora uporabljati voziček. Kljub temu in dejstvu, da je precej nižji od povprečnega odraslega človeka, ima že tri leta resno dekle Hannah. V ZDA je znan kot uspešen bloger in vloger. Njegov blog nosi naslov: Laughing at my nightmare (kar je tudi naslov ene od njegovih knjig). Tudi sicer na svoje težave rad gleda s kančkom humorja.
Preberite še:
Najstnik, ki neznosno trpi, a je v tem našel smisel
Preberite še:
Z družino bratu pomagal premagati raka: “On je pravi borec, zmagovalec”
Ko sta s Hannah na sprehodu ali v parku, pogosto ljudje nanj gledajo s pomilovanjem, medtem ko Hannah večkrat zamenjajo za njegovo negovalko. Shanu to seveda ni všeč, a se vseeno temu tudi nasmeje. Pred kratkim je npr. na blogu objavil njuno fotografijo, na kateri Hannah nosi pokrivalo medicinske sestre.
Shane in Hannah pravita, da je ena največjih stigem gibalno oviranih ljudi, da niso sposobni ali vredni romantične ljubezni. Nekateri mimoidoči so npr. zgroženi, da ima invalid tako inteligentno in lepo dekle, nekdo drug pa je pripomnil, da mora biti gotovo zelo bogat, da je Hannah z njim. To pa ni žaljivo le do Shana, ampak tudi do Hannah. Kljub mnogim (ne)hote izrečenim oz. zapisanim žalitvam, s katerimi se redno sooča, ohranja pozitivno naravnanost, na kar kaže tudi njegov blog, saj na njem za vsak dan zapiše, kaj ga je nasmejalo. Kako dolgo bi mi vztrajali pri takšnem izzivu?
Optimistična Teresa Buchholz
Brucka univerze v Seattlu Teresa Buchholz prej omenjeni Jessici Cox ni podobna le po tem, da sta se obe rodili brez rok, ampak tudi zaradi neusahljivega optimizma. Zanjo noben izziv ni pretežak. Nazadnje se je na univerzi vključila v plesno skupino in navdušila tudi trenerko Miki Saito: “Navdušuje me, kako odlično si uspe prilagoditi koreografijo, pa tudi njen odnos do plesa je izvrsten: vedno hoče postati še boljša.”
Preberite še:
Plesalka iz Bronxa, ki je sledila svojim sanjam in spremenila življenja drugim
Teresa je bila v zgodnjem otroštvu podobno kot njena sestra Anna posvojena. Rodila se je v Vietnamu, njena “nova” mama pa je postala (zdaj že) upokojena fizioterapevtka Sue, ki je bila ljudi z gibalno oviranostjo vajena. Mama ji je v otroštvu ogromno pomagala, na univerzi pa je Teresa morala postati (še bolj) samostojna, saj mame ni ob njej.
Začetek študija je bil zanjo naporen, saj se je dokončno soočila s svojo realnostjo. Teresa pravi, da zanjo to res ni bilo lahko obdobje, a je hvaležna zanj, saj se je v tem času marsikaj naučila. Zdaj pa že uspešno dokazuje, da za plesalko in navijačico roke niso tako nujno potrebne, kot se nam zdi na prvi pogled.
Preberite še:
Nehajte se truditi za popolnost – tu so štiri področja, vrednejša vašega časa
Teresino življenje torej spominja na zgodbo Jessice Cox, kar ni naključje. Prav Jessica je bila namreč Teresina “mentorica” v Mednarodni mreži otrok z amputacijami. Teresi je njun odnos dal ogromno, zdaj pa je sama postala prostovoljka v tej organizaciji in skuša pomagati otrokom s podobno oviranostjo. Tudi mi marsikdaj veliko prejmemo v odnosu s kakšnim prijateljem, sorodnikom … Ali se potrudimo, da tudi sami navdihujemo druge?
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
Preberite še:
Ko celo Bogu rečemo nekaj, česar v resnici ne mislimo
Preberite še:
10 katoliških knjig, ki jih morate prebrati
Preberite še:
Dve stotinki dneva
