Kot vsako jutro smo se z otroki usedli v avtomobil in se odpeljali proti vrtcu in šoli. V avto smo povabili tudi vse naše običajne sopotnike: Jezusa, Marijo, naše zavetnike in druge svetnike s sv. Krištofom na čelu. Nismo pozabili niti na nadangela Mihaela, ki naj nas brani pred vsem hudim. Ker nikoli ne veš, kaj “se zgodi”.
In kot vsako jutro so otroci odhiteli v razrede in igralnice, jaz pa naprej. Zapeljem vzvratno in naredi “bunk”, šele nato pa se sliši glasno “pi pi pi”. Bila sem prehitra za senzorje. Zadela sem parkiran avto. Za nameček še – ravnateljičin parkirani avto.
Preberite še:
Če bi Martin Golob imel ferrarija …
“Se zgodi,” mi je rekla, ko sem se ji nesrečnica šla opravičit. “Saj je samo pleh,” je dodala. Beseda je nanesla tudi na delo, ki ga opravljava, in na odnose. Lepo sva se pomenili in vesela sem, da sem kljub nesrečnim okoliščinam spoznala, kako srčno ravnateljico imajo naši otroci. A spoznala sem še nekaj.
Res, v življenju se nam marsikaj zgodi. Na nekatere stvari nimamo vpliva. Velikokrat pa smo prehitri za senzorje tudi v naših odnosih. Kolikokrat zamudimo priložnosti ali prenaglo odreagiramo in slišimo piskanje šele takrat, ko je že prepozno?
Recimo, ko otroci želijo nekaj povedati ali se igrati, starši pa so preveč zaposleni. In glasno piskanje hitro preraste v obojestranski hrup, ko nam že vsi senzorji sporočajo, da je bila tista prva priložnost pred nekaj minutami ali leti zamujena.
Preberite še:
Tudi jaz lahko molim – ne z ženo, ampak zanjo
Kolikokrat zakonca nimava občutljivih senzorjev drug za drugega in izrečeva kaj, kar takoj zatem obžalujeva? In nama senzorji, če prepogosto piskajo, lahko celo “crknejo”, da sploh nisva več občutljiva drug na drugega. Takrat postaneva sebična in nisva zvesta svojim obljubam.
Dober ukrep proti preveliki hitrosti za senzorje v naših mislih, besedah in dejanjih je biti “hiter za poslušanje in počasen za govorjenje” (prim. Jakob 1,19). Ker pri odnosih ne moremo reči “se zgodi” in vreči čez rame.
Kljub temu pa v življenju, v odnosih pridejo tudi preizkušnje, na katere nimamo vpliva. Takrat včasih podvomimo. Se jezimo. Pomislimo, ali ni tudi Bog ravnal prenaglo? Ali niso tudi njemu morda “crknili” senzorji? Niso. Bog nas ima rad. In je zvest. To vemo. Vsaj to. Marija, pomagaj nam takrat izrekati naš “zgôdi se” Božji volji!
Prispevek je bil objavljen kot uvodnik revije Družina in Življenje, ki jo ureja Meta Halas. Revijo lahko brezplačno naročite tukaj.
Preberite še:
Zabavna dejstva o vzgoji otrok, ki vam jih nihče ne pove
Preberite še:
“Žena mi teži!”
Preberite še:
“Če z možem začenjava dan skupaj, dobim še večji zagon za vse dnevne izzive”
