Kriza štiridesetih let je dokaj običajen pojav. Če ji prištejemo še občutek, da nismo izpolnili življenjskih ciljev, se nam lahko zazdi, da gre nenadoma vse navzdol. Kaj takrat storiti?Kriza štiridesetih let je lahko velik pretres. Vemo, da obstaja, a če smo nanjo še tako pripravljeni, nas to navda z nemirom, ko dosežemo okroglih štirideset.
Preberite še:
Kako veste, da se bližate 40. letu
- Čas beži in dobrih rezultatov na delovnem mestu ne vidimo ob predvidenem času.
- Mislili smo, da bomo pri štiridesetih že dosegli neko osebno stabilnost, a je iz različnih razlogov na obzorju še kar nekaj ovir.
- Verjeli smo, da se lahko na nekatere osebe lahko zanesemo, pa smo bili razočarani.
- Najhuje pa je to, da bi potrebovali vsaj še deset let, da bi dosegli, kar se nam je nekoč zdel dostopen cilj.
Preberite še:
7 zvezdnic, ki se jim staranje prav poda
Sprejeti staranje
Okrog štiridesetih let se običajno začnemo zavedati, kako nas čas pogojuje in da ne moremo uiti njegovemu nezadržnemu koraku, niti iti proti njemu. Nimamo izbire: sprejeti moramo dejstvo, da čas teče.
Preberite še:
Mantra te dobe: “Nimam časa.” Ga res nimate?
Preberite še:
Se sprejemate take, kakršni ste?
V skladu z medicinskimi dognanji in statistikami smo dosegli polovico življenja in nismo več tako mladi, kot smo bili. Možno je, da se to odraža tudi na našem zdravju. Treba je najti načine, kako ohraniti dobro kondicijo. Pa vendar, zakaj nastopi takšna kriza? Od kod občutek neuspeha, da stojimo pred nečem nedosegljivim?
Na ta vprašanja vsak odgovarja različno, vendar ima kriza štiridesetih določene skupne točke. Za mnoge je najpomembnejši stik s svojo umrljivostjo, s končnostjo človeškega bivanja. Mislili smo, da smo supermani, pa smo zaradi množičnega odpuščanja nenadoma izgubili delo. Bili smo nepremagljivi, potem pa smo doživeli nesrečo ali nas je bolezen priklenila na posteljo. Bili smo srečni v odnosu, potem pa nas je nekega dne brez jasnega razloga ali pojasnila zapustil/a.
Pa niti ni potrebno, da se zgodi kaj tako težkega. Lahko samo opazimo, da ritem življenja ni tak, kakršnega smo si predstavljali.
Kaj torej storiti?
- Najprej si moramo natočiti vina ponižnosti. “Ponižnost je resnica,” je zapisala sveta Terezija Avilska. Poglejmo se v ogledalo resnice, brez prevar in olepšav. Če smo verni, zmolimo ali pojdimo na duhovne vaje v tišini, da bi nam Bog razjasnil pogled.
- Preglejmo svoja pričakovanja do sebe na različnih področjih: v poklicu, v družini, v družbi … Skušajmo realno oceniti stanje.
Preberite še:
5 preprostih dejanj, ki jih lahko storite za svojo srečo
- Vprašajmo se po svojih ciljih. Za kaj oz. za koga živimo? Kaj nas v temelju žene? Premislimo, ali smo ta cilj dosegli. Lahko da smo bili preveč sebični, pragmatični ali preveliki idealisti. Ali vsega po malem.
- Od te točke naprej poiščimo pomoč. V molitvi, pri prijatelju ali družini, pri duhovnem voditelju, pri kom, ki ima veliko življenjskih izkušenj, predvsem v tem, v čemer nam ni uspelo. Če je res potrebno, lahko poiščemo pomoč psihologa.
- Znova razmislimo o svojih ciljih. Bodimo kakor GPS in preračunajmo smer. Kajti najpomembnejše je, da pridemo do cilja. Nihče nas ne bo vprašal, koliko časa smo do njega porabili, kot nihče ne vpraša, koliko časa potrebuje drevo, da naredi senco.
Preberite še:
“Tesnobnost drugi težko razumejo”
Preberite še:
Deloholik in seksoholik z občutkom manjvrednosti. Bog pa je imel zanj drugačen načrt
- Svoje načrte podelimo s svojimi bližnjimi. Tako bodo postali trdnejši in ljubljene osebe nam jih bodo pomagale doseči.
- Praznujmo začetek novih 40. Bodimo pozitivni in s hvaležnostjo pomislimo na vse izkušnje, ki smo jih lahko pridobili, na vse, kar nam je bilo doslej dano, in na vse, kar bomo še doživeli. Na to lahko nazdravimo, četudi popolnoma zasebno v obliki osebne zahvale.
- Odslej ohranjajmo držo hvaležnosti. Zahvalimo se Bogu, osebam, ki smo jih v življenju srečali, svojim učiteljem, vsem, ki so nam kdajkoli prišli na pot. Tako se pri 80 ne bomo imeli česa bati, saj bomo vsak dan lahko spremljali svoje korake in cenili, kar je vrednega.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.
Preberite še:
Skavtinja, ki na daljavo pomaga prebivalcem v Siriji
Preberite še:
Zemljevid, ki predstavlja 500 let Marijinih prikazovanj
Preberite še:
“Mladi pri birmi in po njej najbolj pogrešajo starše, njihovo pričevanje”
