Če kdo vpraša, ali bi imeli še 12. otroka, odvrnejo, da iščejo sponzorja

Suzana in Tomaž Kvaternik, ki imata 11 otrok, pravita, da ju predsodki na to temo nikdar niso ganiliZakonca Suzana (47 let) in Tomaž (54 let) iz Loža na Notranjskem imata 11 otrok, gospodinjstvu pa je pridružena tudi Suzanina mama. Kako je videti življenje ob tako veliki mizi ter z dvema pralnima in tremi sušilnimi stroji? Intervju prinaša preizkušnje, modrosti in tudi zabavne dogodke iz družine Kvaternikovih.

Kateri je bil najbolj nenavaden predsodek, ki ste ga slišali glede velike družine?
Tomaž: Veliko pripomb glede otrok nisem doživel. Ko pa so bile, smo vselej obrnili na šalo in je bil mir.

Suzana: Nekoč smo poslušali, da smo neumni, ker imamo tako veliko družino. A takšne opazke so se z leti razblinile. Mi je pa še lani neka gospa rekla, ali ne bi imela še 12. otroka. Šaljivo sem ji odvrnila, da ni sponzorjev zanj, da jih še iščemo: “Če boste sponzor, lahko imamo še kakega.” Potem ponavadi ne sprašujejo več. (nasmešek)

Preberite še:
“Mnogi rečejo, kaj vse zmorejo ženske. Ampak kaj vse šele zmore mama!”

Mož je bolj resen, zadržan in se mu morda ljudje ne upajo toliko reči. Meni pa je nekoč neka ženska rekla, da pretiravam s številom otrok in da me ne bo več pozdravljala. Jaz jo pozdravim, ona pa mene ne. Kakor želi.

Vedno sem govorila, da grem raje desetkrat rodit, kot pa da bi enkrat rodila dvojčka.

Preberite še:
Družina, ki lahko sestavi nogometni ekipi in mini orkester

Kaj pa druga smer: koliko doživljate spodbud, pomoči, občudovanja, podpore?
Tomaž: Precej je tega. Na primer, ko rečejo, da je lepo videti, ko gre naša četica k maši. Ko je prišel 8., 9., 10. otrok, so mi sodelavci, ki so podobna generacija, dejali: “Čestitam! Jaz sem pa že vrnil obrt.” Tedaj mi ni bilo čisto jasno, kaj so želeli povedati. (nasmešek) Predsodki naju nikoli niso ganili. Vedela sva, kaj je prav, in to počela.

Krščanski zakonci pogosto govorijo v dvojini: “Midva načrtujeva to, ono …” V krščanskem zakonu so trije. Ob tem Boga nič ne vprašajo, kaj pa On načrtuje? Pri naju je Bog vseskozi prisoten in se pogosto obračava nanj. Daje nama sporočila in signale skozi vsakodnevne dogodke.

Kaj je pri Kvaternikovih vodilo vzgoje?
Tomaž: V moji primarni družini je bila vzgoja bolj patriarhalna, zato se v svoji družini na začetku nisem preveč dobro znašel. Navajen sem bil tršega režima. Na ta način danes ne moreš več delovati. Pri Suzani so dajali prednosti dogovarjanju in pogovoru. A taka vzgoja daje rezultate.
Zaradi tega nasprotja sva imela z ženo v začetku kar nekaj konfliktov.

Kot otrok sem pogrešal toplino, domačnost, harmonijo, sprejetost. Avtoriteta mora biti, pokazati moraš meje, a z občutkom za ljudi.

Preberite še:
“Brez očetove discipline se otroci ne morejo razviti v zdrave osebnosti”

Kako ste našli pravo razmerje med sprejemanjem in avtoriteto?
Tomaž: Ugotovil sem, da je v družini marsikdaj dovolj že moja prisotnost. Tako nekaj gradiš v toplem odnosu do žene. Ta me spoštuje, vpraša za nasvet, počasi sem našel svoj položaj. V drugačnih okoliščinah, kot sem si prej zamišljal, bolj pozitivnih. Z ženo se veliko dogovarjava, velikokrat sem jaz tisti, ki popusti. Nekaj časa sem zaradi tega trpel. Nato pa sprevidel, da drugače ne gre. Če veš, kaj je prav, in to delaš, si veliko bolj dejaven, neposreden, učinkovit.

Preberite še:
Želite, da je vaša mama srečna? Tu je pet nasvetov

Suzana, po rojstvu prve hčerke ste ostali doma. Kako krmarita družino z le eno službo?
Suzana: Daleč od tega, da bi bilo vedno enostavno. A je mogoče. Ker sem doma, nimam mnogih za zaposlene nujnih opravkov. Če v rezervoarju ni dovolj goriva, grem pač peš. Mož pa ima službeni avto. Z Božjo pomočjo gre vse. On pošlje ljudi, da pomagajo. Nekoč smo imeli mesa le še za eno nedeljo. Nato pa nam ga je za dva meseca dala neka družina. Ljudje so radodarni. Včasih od darov, namenjenih nam, tudi sama podarim kaj naprej in dobim druge dobrine.

Družina Kvaternik v fotografijah:

 

 

Vašo družino zaznamuje tudi naglušnost hčerke Agnes. Kako se soočate z njo?
Suzana: Ko so se začele njene težave, sva jo vozila v Ljubljano na preglede. Tedaj sva imela neke konflikte. A zaradi Agnes sva se veliko vozila skupaj in tako sva se v avtu bolj povezala, nekako reševala zakon. Vse se je “pogladilo”.

Agnes je sluh izgubila pri dveh letih in pol. Pozabila je vse besede, ki jih je znala. Imela je gnojno angino, dobila je antibiotik, potem pa ni več slišala. Ne vemo, ali je bila za izgubo sluha kriva angina, zdravila ali pa mogoče kaj tretjega.

Tomaž: Agnes je zdaj stara 18 let, na eno uho sliši z aparatom (polžev vsadek), na drugo praktično nič. Hodi v srednjo šolo in razmišlja o tem, da se bo vpisala na fakulteto.

Preberite še:
“Slušni aparat je kot invalidski voziček. Lahko se premikaš, ne moreš pa teči” 

V prvih mesecih po njeni diagnozi in operaciji leta 2004 pa ste se znašli v precejšnji stiski.
Tomaž: Nekako so si jo “prisvojili” v Zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani in tja sem jo vozil v vrtec štirikrat na teden. Dvakrat dnevno v Ljubljano in nazaj. Bilo je naporno.

Še hujše pa je bilo to, da te vožnje niso bile finančno pokrite. Prvi denar v ta namen smo dobili šele potem, ko je bila ona v vrtcu že dva meseca in pol. Pa še to le v vrednosti ene avtobusne vožnje v Ljubljano in nazaj. Finančno smo bili povsem na ničli. Otrokom sem večkrat pobral vse prihranke, da sem lahko napolnil rezervoar.

V tistem vrtcu je bila do konca šolskega leta 2006. Nato so nam hvala Bogu odobrili šolanje v domačem okolju. Veliko zaslug za to imajo vodstvo domače osnovne šole in učitelji. Agnes je v šoli sicer imela pomoč, nikoli pa ni bila v nevarnosti, da bi ponavljala. Bila je prav dobra učenka. Učitelji so se ženi včasih zahvaljevali, da smo doma delali z njo. A pogosto nismo točno vedeli, kako ji je uspelo.

Preberite še:
Kako naj se pravi moški odzove na “bikini kurbe”?

Enajst otrok iz istega gnezda. Kako gledate na njihovo različnost?
Tomaž: Kot v naravi: dan ni enak dnevu. Zavedava se, da so otroci najini, a so vendarle nezaslužen dar. Vsak od otrok ima svoje sposobnosti, darove. Vsakega od otrok, ki ga zagledam, sem vesel na drugačen način. Vsak ima v sebi neko svojo srečo, ki ti jo da. To človeka zares drži pokonci.

Kdaj si vzameta čas zase?
Suzana: Največkrat si čas zase vzameva zvečer, poklepetava, skupaj moliva k sv. Jožefu za različne namene, za dobre življenjske sopotnike otrok, da se ne bi zaplezali v življenju. Včasih smo več molili skupaj. Jaz grem vsak večer k maši, občasno se mi pridruži tudi mož. Otrokom želiva, da bi gradili na trdnih temeljih. Da bi še naprej hodili k maši. V današnji družbi te hitro odnese ob mladini, ki bi samo žurala. Zgodi se, da se kaj zaplete, vendar naju običajno pozitivno presenetijo in se vse obrne prav.

Preberite še:
“Poročiti se pomeni z veseljem vstopati v boj brezpogojne ljubezni do drugega”

Ste kdaj namenoma “spustili volan” življenja in se prepustili zaupanju v Božjo voljo?
Tomaž: Sam imam sladkorno bolezen že 32 let. Ves čas sem odvisen od inzulina. Seveda se človek sprašuje, ali jo bodo imeli tudi otroci. Tukaj je treba zaupati. Brez Božje volje se ne bo zgodilo nič. Če bi se še naprej žrl zaradi tega, ne bi pomagalo nič.

Suzana: Ko je šel na pregled za sladkorno bolezen in je povedal, koliko otrok ima, je zdravnica kar debelo pogledala. (smeh)

Preberite še:
Ko spolnost v zakonu postane le še breme …

Kako, če sploh, se odpravite na dopust?
Tomaž: Na dopustu nismo bili že precej dolgo. Regres, ki ga dobim, smo lani porabili za registracijo avtomobilov. Letos bo šel tudi za drva. Za kak dan bomo šli z Aninim skladom v Terme Dolenjske Toplice in na bližnje Bloško jezero. Temu otroci pravijo kar morje.

Suzana: Lani smo šli dvakrat v Atlantis, a se je Tomažu tam pokvaril avto. Dobili smo nadomestnega, novega golfa 7, otroci so bili navdušeni. Triletni Janez je čez štiri dni, ko ga je bilo treba dati nazaj, jokal, naj ne vzamejo očijevega avta. Komaj smo mu razložili, da je le nadomestni. Hčerka Agnes je delala vse poletje in nam plačala enodnevno kopanje v Termah Čatež. Šla je vsa družina in še nekaj prijateljev.

Preberite še:
“Po marsičem bi se tudi mi lahko zgledovali po čebelah”

Preberite še:
Ali veste, zakaj na Šmarni gori zvoni že ob pol dvanajstih?

Preberite še:
“Če ne bi bilo skavtov, bi bilo moje življenje popolnoma drugačno”

Preberite še:
“Poročiti se pomeni z veseljem vstopati v boj brezpogojne ljubezni do drugega”