Vselitveni žur v drugem nadstropju. Sladkamo se s čokoladno torto z višnjevim nadevom, pijemo vino, nekateri viski z ledom. S kolegico ugotavljava, kaj je novega. Pade vprašanje, zakaj toliko hodim v cerkev …Vselitveni žur v drugem nadstropju. Sladkamo se s čokoladno torto z višnjevim nadevom, pijemo vino, nekateri viski z ledom. S kolegico ugotavljava, kaj je novega. Ko povem, da še naprej pišem za Aleteio, pripovedujem o Caminu, o romanju, pade vprašanje, zakaj toliko hodim v cerkev. Saj res … Zelo dobro vprašanje in izziv – kako komurkoli , ki nima odnosa z Jezusom, pojasniti, zakaj sem v Cerkvi. Dolgo je trajalo, da sem prišla do svojih povsem “posvetnih” argumentov. Tukaj jih je nekaj:
Preberite še:
Zakaj nekateri nočejo več hoditi k maši?
Jezus Kristus – avtoriteta in modri učitelj življenja
Da, strinjam se s stališčem, da je cerkev – z malim c – kot ustanova, ki ponuja storitve polnočnice, pogreba ali krsta otroka, brez pomena. Brez duhovne razsežnosti se lahko zdi nekaj čudnega. In razumem, da se mnogim ljudem zdi točno tako. Kar me sploh ne preseneča. Sploh ne bi izgubljala časa s tem, če ne zaradi njega – Jezusa Kristusa.
On je namreč ustanovil Cerkev – z velikim C – kot stvarnost, ki ni le zemeljska, ampak tudi duhovna. Seveda je to najtežje razložiti. Vendar pa me, preprosto po človeško – prebiranje o Jezusu v Svetem pismu, poslušanje o tem, kakšen je bil njegov predlog življenjskega sloga Svetega pisma – to navdihuje.
Preberite še:
Je vraževerje za Cerkev greh?
Preberite še:
Ko celo Bogu rečemo nekaj, česar v resnici ne mislimo
Uči me, kako ljubiti
Če smo bolj natančni – ali to pomeni, da ne znam ljubiti? Da mi ne uspe? Včasih znam in mi uspeva, včasih pa ne. Samo človek sem in zgodi se, da sem preprosto nerodna. Včasih prizadenem, včasih sem preponosna, spet drugič koga namerno prezrem. Ne samo kogarkoli, ampak tudi sebe. In ko običajna človeška poštenost zahteva, da se vrne v naravno harmonično razmerje v razmerju – tega nimam vedno.
Vendar pa mi vedno, ko se obrnem na Cerkev, ta potihem govori, da je vredno, in me opogumlja – bodisi v pogovoru z nekom, ki veruje, bodisi na straneh Svetega pisma ali pri zakramentu sprave. Morda še posebej pri slednjem.
Preberite še:
7 načinov, kako nam Bog v Svetem pismu govori: “Ljubim te!”
Širitev obzorij in osebni razvoj
Izpraševanje vesti in spoved sta zame posebna vrsta orodja za razvoj in rast – določene stvari analiziram, iz tega naredim sklepe, o tem pripovedujem drugi osebi, dobim povratno informacijo in nalogo, ki jo moram izvršiti. Tako je to mogoče razložiti neverujočemu. Seveda je to vendar veliko več – prostor usmiljenja, odpuščanja, zaupanja, srečanja, ki mi je v pomoč, ko mi pojemajo moči in sem spet polna razočaranja.
To je tudi vzpodbuda za delovanje – da izboljšamo konkretno situacijo ali odnos. Nič me tako ne motivira za to kot izpoved v spovednici, da obljubim popraviti to, kar sem zagrešila, in da zadostim osebam, ki jih to zadeva. Slednje je lahko težko, vendar pa me prav “težko” in “neprijetno” vleče ven iz moje cone udobja in mi razširja obzorja. Iz sveta predstav o sebi in drugih telebnem na zemljo. Uf!
Preberite še:
“Zategnjeni” katoličani – predsodek ali resnica?
Preberite še:
Zakaj je ključnega pomena, da gredo že 8- ali 9-letniki k spovedi
Ljudje
Cerkev je skupnost ljudi. Najrazličnejših! Med njimi najdem ugledne ljudi, vodnike, prijatelje, spremljevalce v molitvi, pa tudi junake mojih člankov! Cerkev je polna ljudi z neverjetnimi in navdihujočimi življenjskimi zgodbami.
Včasih mi jih pripovedujejo, včasih pa le sedimo eden zraven drugega in se niti ne poznamo po imenu. Ko pa si podamo roke v znak miru, si brez besed izmenjamo drobec sebe in svojega življenja. S pogledom, ki traja le delček sekunde, tudi če se mu izognemo, se lahko tako veliko pove. Ljudje, s katerimi imamo skupno vero, mi dajejo občutek povezanosti, ki je osnovna človeška potreba.
Preberite še:
“Največ svobode okušam ravno takrat, ko drugemu iz srca odpustim”
Lepota in veličastnost
Včasih čutim potrebo, da se dvignem nad zemljo. Cerkev mi je pri tem v veliko pomoč. Njena dediščina, ki so cerkve. Ne vse, mnoge od njih pa vendarle. Njena dediščina liturgije, v obliki kiparske umetelnosti. Rada se izgubljam v poslušanju orgelske glasbe, v kontemplaciji slikarstva. Zahvaljujoč temu vsakdanje življenje dobi nekaj lahkotnosti.
Teh pet koščkov sestavljanke tvori eno podobo – človeka. Lahko bi rekla, da sem zaradi njih preprosto bolj človeška.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Miha Rus.
Preberite še:
Martin Golob razkriva svojo garderobo
Preberite še:
Ste povabljeni na poroko? Tu so trije nasveti za svate
Preberite še:
10 zapovedi za uspešen zakon
