Igralec Andrea Roncato, ki zdaj nasprotuje splavu, pravi, da je bila ta odločitev največja napaka v njegovem življenjuItalijanski igralec in komik Andrea Roncato v Sloveniji morda ni najbolj znan, v domovini pa je nekoč veljal za precej živahnega moškega – takšnega, ki polni vrstice rumenega tiska in redno gostuje v pogovornih oddajah. Pri svojih osemdesetih je končno opustil drogo, njegovo romantično življenje pa še vedno dviga nekaj prahu. Zato bo morda presenetljivo, da je pred časom predstavil ganljivo pričevanje v podporo življenju v italijanski zabavni televizijski oddaji z naslovom Verissimo. Roncato, ki nima otrok, je voditelju oddaje zaupal:
Želim si, da bi imel otroka, pogrešam ga. To je bila največja napaka v mojem življenju. Ko sem bil zelo mlad, sem imel priložnost, da bi postal oče, vendar sem hotel, da ga mati splavi. Zdaj sem postal oster nasprotnik splava. Za tega otroka, ki se ni nikoli rodil, sem celo napisal knjigo z naslovom Rad bi te bil imel (v italijanščini T’avrei voluto).
Preberite še:
Čudovito očkovo pismo njegovemu nerojenemu sinu
V pogovoru za italijanski spletni portal Cristiani Today je priznal, da Boga nenehno prosi za odpuščanje. Roncato si je premislil in je začel ceniti dar življenja. Med oddajo Verissimo je povedal:
“Po mojem mnenju so otroci edino resnično bogastvo, ki ga človek lahko podari svetu. Saj lahko snemaš dobre filme, pišeš čudovito poezijo, služiš denar, karkoli ti srce poželi, toda prepričan sem, da je otrok nekaj najlepšega, kar se lahko zgodi človeku.”
Preberite še:
Med splavom je izgubil obe nogi. “Živeti moram z izbiro nekoga drugega”
Objavljamo prevod pesmi, ki jo je napisal svojemu otroku, splavljenemu pred mnogo leti. Pesem je objavljena v knjigi, ki jo Roncato omenja v pogovoru.
Želel bi si, da bi bil majhen, da bi te lahko objel.
Želel bi si, da bi bil velik, da bi se lahko oprl nate.
Želel bi si, da bi pozimi zrl skozi okno in opazoval, kako začenja snežiti.
Želel bi si, da bi se med nevihto skril pod odejo, čisto potiho, da bi slišal zvok dežnih kapelj.
Želel bi si, da bi imel rad pse, da bi jih lahko ljubkoval,
in da bi bil prijazen do ostarelih, da bi jih imel rad.
Želel bi si, da bi bil čeden, da bi se lahko hvalil s teboj,
da bi imel velike oči, kot tvoja mati.
Želel bi si, da bi ti lahko prepeval, te uspaval, tudi po sanjah, ki bi te prebudile.
Želel bi si, da bi bil sramežljiv, da bi te lahko opazoval, kako zardevaš,
in trmast, da bi se lahko prepiral s teboj.
Želel bi si, da bi bil ob meni, da bi se lahko v tišini sprehajala
in poskušala razumeti, o čem drugi premišljuje v sebi, pa tega ne more izreči.
Želel bi si, da bi te lahko naučil vse stvari, ki jih še danes ne znam napraviti.
Želel bi si, da bi nekega dne odšel, da bi te lahko z veseljem opazoval, kako se vračaš domov.
Želel bi si, da bi lahko izkusil svojo prvo ljubezen.
Želel bi si, da bi bil ob meni, ko bom moral zapustiti ta svet.
Želim si, da bi si te želel takrat, ko te nisem hotel …
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
Preberite še:
Želel je biti oče velike družine, potem puščavnik, danes poje na odrih po vsem svetu
Preberite še:
7 načinov, kako nam Bog v Svetem pismu govori: “Ljubim te!”
Preberite še:
Starši otrok s posebnimi potrebami: potujejo v Italijo, pristanejo pa v Afriki
