Junij je mesec presvetega Srca JezusovegaPresveto Srce mi je včasih povzročalo težave. Slike Jezusa s srcem, ki je lebdelo pred njegovo obleko, so se mi zdele čudne; večina pobožnosti, povezanih s Srcem Jezusovim, pa zastarela ali odbijajoča.
Jezus mi je bil sicer všeč, a nisem videl smisla v tem, da se ukvarjam z njegovim kardiovaskularnim sistemom.
Zaradi papežev v 20. stoletju, ki so spodbujali pobožnost k presvetemu Srcu Jezusovemu, sem nič kaj navdušen še enkrat razmislil o tem svojem mnenju. A Mati Terezija je bila tista, zaradi katere sem nehal godrnjati.
Preberite še:
Vera v presveto Jezusovo Srce je vasico rešila pred uničenjem
Preberite še:
Molitev, s katero se v času preizkušnje priporočite Jezusovemu Srcu
Govorila je o tem, da je že od otroštva posvečena Srcu Jezusovemu. Rekla je: “Učiti se moramo od presvetega Srca Jezusovega. Zato je tudi Jezus rekel, naj se učimo od njega, ne iz knjig.”
To me je prepričalo.
Razmislite, kako nam Cerkev govori brez besed: pri krstu voda umije našo glavo in našo dušo in ne morem si zamisliti boljšega načina, s katerim bi nam Jezus rekel: “Želim biti v celoti združen s teboj in želim, da me odneseš ven iz cerkve, na ulice,” kot skozi svojo navzočnost v evharistiji.
To je tako preprosto, da bi lahko razumel celo otrok. In tudi s presvetim Srcem Jezusovim je tako.
Prvič: gre za srce, ne za možgane
Nobene uradne pobožnosti svetim možganom Jezusovim ne poznam. Obstaja pa pobožnost k Leninovim možganom, ki so jih po njegovi smrti vzeli iz njegovega telesa in jih preučevali, da bi našli ključ do “genialnosti uma” idejnega vodje sovjetske revolucije.
Ti dve pobožnosti – naša Srcu Jezusovemu in njihova možganom – sta precej pomenljivi.
Lenin je bil začetnik ogromnega sistema sovjetskega komunizma in njegova zapuščina so pravila, ideologija, hierarhija – vse to so osnovali prav njegovi možgani. Tudi Jezus Kristus je bil začetnik sistema, Cerkve, s pravili, nauki in hierarhijo. A njemu vse to ni najbolj pomembno. Temeljno zanj je učlovečenje.
Mi častimo Jezusovo srce, ne možganov. Za nas je njegova zapuščina njegovo življenje: to, da je bival med nami kot Bog in človek.
Preberite še:
To je kraj, kjer se je Jezus zadnjič dotaknil zemlje
Drugič: to tudi ni svetniški sij
Živimo v svetu, v katerem prevladuje mnenje, da sta “duhovnost” in “religioznost” dve različni stvari.
Presveto Srce nas spominja, da “duh” ne obstaja v nekakšni nadzemeljski čarobni nadomestni ravni resničnosti. Naš duh in naše telo sta eno.
Vsak otrok, ki gleda presveto Srce Jezusovo, zelo jasno vidi, da nam z njim Bog govori, da je njegovo učlovečenje resnično – da je bil resnično človek in resnično Bog – in da naša svetost ni v svetniškem siju zunaj nas, ampak v resničnosti globoko v nas.
Preberite še:
Kako dolgo je Jezus navzoč v evharistiji po prejemu obhajila?
Tretjič: kaže nam, kaj pomeni biti soudeležen v življenju svete Trojice
Nekoč je neki duhovnik pripovedoval, da je svoj klic zaslišal, ko je kot otrok strmel v družinsko sliko presvetega Srca. “Videl sem, da mi daje svoje srce,” je dejal, “zato sem ga prosil, naj vzame moje.” Posvetil se je presvetemu Srcu Jezusovemu, še preden je razumel, kaj to sploh pomeni.
Preberite še:
Si želite globljega odnosa z Jezusom? Opustite to grešno razvado
Preberite še:
To je “Jezusov čoln”, arheološki zaklad iz Genezareškega jezera
Po zakramentu krsta naj bi postali deležni božjega življenja svete Trojice. Osebe v Trojici živijo v nenehnem medsebojnem podarjanju druga drugi. Oče vse podari Sinu, Sin vse vrača Očetu, Sveti Duh pa prihaja iz te ljubezni in vse daje nazaj.
Ko se v zakramentih podarjamo Bogu in ko opravljamo posvetitve, ki zrcalijo in podpirajo te zakramente – posvetitev Srcu Jezusovemu in Božji Materi –, vstopamo v predano ljubezen svete Trojice.
Sveti Janez Pavel II. to takole razlaga: “V Jezusu Bog ljubi po človeško, trpi po človeško in se veseli po človeško. In obratno, v Jezusu človeška ljubezen, človeško trpljenje in človeška slava dobijo Božjo moč.”
Četrtič: je ikona tega, kako je greh videti v večnosti
Lahko je videti greh in odrešenje kot nekaj, kar se je zgodilo v preteklosti, kot nekaj, kar je končano.
Toda Katekizem Katoliške cerkve navaja, da “tisti, ki se predajajo razbrzdanosti in zlu, v svojem srcu, kolikor je na njih, znova križajo in sramotijo Božjega Sina s svojimi grehi”. (KKC 508)
Slika presvetega Srca prikazuje, kako zelo je druga Božja oseba Trojice v svojem srcu ranjena zaradi greha. To breme greha nosi s seboj za vedno.
“Grehi proti čistosti in ljubezni neposredno ranijo Jezusovo Srce,” pravi Mati Terezija. “Naj bosta zato naša ljubezen in zvestoba olajšanje za presveto Srce Jezusovo.”
Ta pobožnost nas spominja, da je Jezus Bog in človek. Spodbuja nas k darovanju samih sebe in k zadoščevanju za grehe sveta.
Morda to res zveni zastarelo. A v dobrem smislu.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Vintar.
Preberite še:
Bremena iz otroštva: Del mojega zdravljenja so bili tudi moj mož in štirje otroci
Preberite še:
Vas zanima recept za povezanost v zakonu?
Preberite še:
10 najbolj “kul” svetnic. Jih poznate?
