Mija Zajec že 35 let prinaša Jezusa v koščku kruha bolnim in ostarelim
Najzgodnejši spomini Mije Zajec izza Bežigrada v Ljubljani segajo v obdobje, ko je kot triletna punčka sedela v maminem naročju pri popoldanskem bogoslužju, kjer je bilo izpostavljeno Najsvetejše. “Takrat so bila to moja nebesa. Ko sem bila malo večja, pa sem mežnarici zelo rada pomagala pospravljati cerkev in z velikim veseljem brisala prah okoli tabernaklja, saj sem tako smela biti tam, kjer je prebival Gospod.”
Leta 1984 je na župnikov predlog z občutkom velike nevrednosti sprejela poslanstvo delivke obhajila. “Sem še iz časov, ko je bil tabernakelj od cerkvene ladje ločen z obhajilno mizo, ko se ni smelo hoditi blizu oltarja, zato mi je bilo nekaj neverjetnega, da bom lahko prinašala Jezusa.” Čeprav se je prvič, ko je delila obhajilo, tresla od strahu in vznemirjenja, se je strah kmalu razblinil, ko je začela nositi obhajilo starejšemu gospodu, ki ga je z velikim hrepenenjem pričakoval in prejemal.
Doživlja veliko obdarjenost, da sme bolnim ali starejšim nositi živega Jezusa. “Neizmerno lepo je biti osliček, ki si ga je Gospod izbral, da Njega poneseš k človeku, ki je osamljen, bolan, se počuti zapuščenega, zavrženega, neljubljenega, pozabljenega.” Ti Božji ljubljenci so postajali njeni veliki učitelji, vzorniki, ob njih se je krepila njena vera, doživljala pa je tudi resničnost Jezusovih besed: “Jaz sem kruh življenja, ki sem prišel iz nebes.”
Mi lahko daste čisto majhen košček?
V spominu ji ostaja prvi obisk osamljene starejše ženice v domu za ostarele, ko ji je nesla obhajilo. Bila je žalostna, v rokah je imela molitvenik, njen pogled je bil zazrt v daljavo. Prisedla je k njej, jo ogovorila, ženica pa ji je potožila: “Telovo je. V naši župniji je danes celodnevno češčenje, procesija, vsa fara praznuje, jaz pa sem tukaj sama.”
Nekaj časa je še ostala pri njej in ji prisluhnila, potem se je poslovila, ker je nesla obhajilo gospe, ki jo je čakala. Gospa je bila začudena, da ona nosi “ta pravega” Jezusa, pa ji je razložila, da ima od škofa dovoljenje. Iztegnila je roko za prejem obhajila in prosila: “Mi lahko daste čisto majhen košček, saj vem, da je v vsakem vidnem delčku navzoč cel Jezus.” Mija je razlomila hostijo in jo obhajala. Potem ji je več let nosila obhajilo, dokler ni odšla k svojemu Ljubljenemu. “Takrat sem videla, kako Bog deluje v ljudeh, ki mu odprejo srce.”
Priča nebes, ki se sklanjajo k zemlji
Mija se kot delivka obhajila srečuje z boleznijo, obupom, izgubo svojcev, popolno zapuščenostjo, izgubo doma in selitvijo v dom za ostarele. Ko se ljudje znajdejo v veliki stiski, jim samo Jezus lahko prinese mir in tolažbo. To pa jim lahko približa le, če tudi sama živi v stiku z Gospodom. “Kot delivka obhajila moram biti odprta za Božjo besedo, se hraniti z evharistijo, ki mora biti najprej Sonce mojega življenja, kot je rekel Lojze Grozde, in živeti iz zakramentov.”
Mija rada gleda Jezusa v koščku kruha, On pa njo. “Gledam Njega, ki je ljubezen, odpuščanje, lepota, zavetje, mir. Zmanjka besed. Častim ga, se mu zahvaljujem, ga poslušam … Njemu prinašam vse, ki so mi dani, njihovo veselje in žalost, ves svet.” Pravi, da jo dela adoracija bolj občutljivo in sočutno do vseh, h katerim prihaja. “Ni brezupne situacije, če si v Bogu. Sveto obhajilo daje človeku moč, da se laže spopade z vsakdanjimi težavami. V Jezusovem križu dobi njegovo trpljenje smisel. Laže premaguje zamere, se umiri, prevzame ga veselje, postane dobrohoten, blag, kar se opazi tudi na njegovem obličju in se bolje počuti.”
Po 35 letih je Bogu hvaležna, da sme biti priča nebes, ki se sklanjajo k zemlji, in da sme biti vsaj majhen delček te neskončno velike skrivnosti. Nadvse pa je hvaležna tudi svojemu možu Janezu, ki jo velikodušno spremlja že vse od začetka in si s svojo potrpežljivostjo “služi nebesa”.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, številka 24.
