Ne le šolsko, izteka se tudi veroučno leto. Naj ne mine brez zahvale katehetom in katehistinjam, ki so otrokom odstirali verske resniceKo se ob koncu šolskega in veroučnega leta oziramo po prehojeni poti naših otrok, se s hvaležnostjo spominjamo predvsem trenutkov, ko smo jih imeli priložnost opazovati v rasti njihove vedoželjnosti, odločnosti in razigranosti. Pomembno vlogo pri tem so poleg učiteljev zagotovo odigrali tudi kateheti in katehistinje. Objavljamo pismo staršev, ki so se katehistinji svoje hčerke zahvalila z zelo globokimi in iskrenimi besedami.
Preberite še:
“Vse mame v župniji so boljše katehistinje kot jaz”
Draga katehistinja,
zdi se nama, da ob koncu veroučnega leta ne dobiš dovolj zahval za to, da si vsak teden odtrgaš del svojega časa in prihitiš k našim otrokom.
Mali (in malo večji) otroci Boga še vedno poznajo precej iz prve roke – bolj kot mi tastari, zato jih verjetno zelo pomiri, ker tudi od tebe izvejo, da jih ima Bog super rad, da z njimi počne celo vse otroške nedolžne “neumnosti”, obenem pa z vso močjo teče za njimi, ko zaprepadeni zgrešijo kakšno svojo pot … Hvala, ker si v svojem odnosu do njih materinska in spontana; ker jim več kot enkrat pričuješ o stvareh, ki jih je Bog že storil zate (oni pa tebi o svojih pogruntavščinah).
Hvala ti, ker ob stran postavljaš veroučne učbenike, delovne zvezke, ocene in spričevala ter v središče postavljaš življenje. Kako krasno je, da z otroki ne recitirate molitvic in zapovedi (teh se naučijo mimogrede), ampak se pogovarjate o Bogu in življenju, uprizarjate prizore iz Svetega pisma (otroci so čisto navdušeni!) in večkrat tako zavzeto prepevate, da imamo potem koncert še doma. In – to se nama zdi najpomembneje – otroci so se od tebe naučili, da si Bog za nas želi, da postanemo svobodni.
Preberite še:
Verouk, ob katerem otroci niti ne pomislijo, da bi po birmi “odpadli”
Hvala, ker si v svoji želji po oznanjevanju in pričevanju svobodna tudi ti (in nisi le “tršica”), zato se nama z možem ni treba vsak teden znova ukvarjati s tem, kako otroke na silo zvleči k verouku (saj sami komaj čakajo, da gredo) ali poslušati podobnih izjav, kot jih od svoje hčere posluša svakinja: “Še par let zdržim, pa bo končno konec tega butastega verouka.” Super je tudi, da si verouk priljubila tudi otrokom, ki doma skoraj ne slišijo o veri, saj drugače ne bi mogli nikjer slišati o Bogu ljubezni.
Veva, da nisi popolna, da kdaj tudi povzdigneš glas, koga spregledaš in prehitro reagiraš (pa saj mi starši tudi). Hvala, ker pred otroki spregovoriš tudi o svojih spodrsljajih in ker tudi njim dopustiš, da so nepopolni: tečni, nagajivi, razigrani, raztreseni, a vseeno ljubljeni. Iz srca hvala.
Nataša in Borut