Če si pobliže ogledamo prve kristjane, bomo ugotovili, da so imeli naši bratje in sestre v Kristusu štiri izredne lastnostiBratje in sestre, ki so živeli v krščanskih skupnostih v prvih stoletjih po Kristusu, so imeli najmanj štiri neverjetne lastnosti. “Voden ogled” skupnosti prvih kristjanov v svojih katehezah o Apostolskih delih, ki jih prebira med sredinimi splošnimi avdiencami, ponuja papež Frančišek.
Preberite še:
Jezus nam kaže, kaj pomeni svoboda
Po njegovih besedah nam “pripoved v Apostolskih delih pomaga pogledati med zidove domusa, kjer se zbirajo prvi kristjani kakor Božja družina, kakor prostor koinonia, kar pomeni občestvo ljubezni med brati in sestrami v Kristusu.” Celotno življenje prvih kristjanov je bilo “prizorišče Božjega dela”, vanj pa sodijo tudi čudeži, ki so jih delali apostoli. “Izredno postane običajno in vsakdanjost postane prostor pojavljanja živega Kristusa,” razmišlja papež.
“Podoba bratstva, ki očara”
Prva krščanska skupnost, cerkev v Jeruzalemu, je “paradigma vsake krščanske skupnosti”, pojasnjuje sveti oče, “podoba bratstva, ki očara in ki je ne smemo ne mitizirati ne minimalizirati.”
Če se “ozremo skozi okna prvih krščanskih občestev”, kaj bomo videli?
Kristjani pozorno poslušajo didaché, apostolsko učenje; živijo v kakovostnih medsebojnih odnosih, tudi prek občestva v duhovnih in materialnih dobrinah; spominjajo se Gospoda z lomljenjem kruha, torej z evharistijo, in se v molitvi pogovarjajo z Bogom.
“To so lastnosti kristjana, štiri poteze dobrega kristjana,” poudarja papež Frančišek.
Preberite še:
Če hočete pri sebi kaj spremeniti, se najprej sprejmite
Občestvo solidarnosti
Prva krščanska skupnost “opusti individualizem ter spodbuja razdeljevanje in solidarnost,” kajti “v duši kristjana ni prostora za sebičnost.”
Kot piše evangelist Luka, so verniki ostali skupaj (Apd 2,44). Bližina in edinost predstavljata slog vernikov: blizu so si in skrbni drug do drugega, ne obrekujejo se med seboj, ampak si pomagajo, da bi si bili še bližje.
Milost krsta torej razkriva tesno vez med brati v Kristusu, ki so poklicani k medsebojni delitvi, k poistovetenju z drugimi in dajanju, “kolikor kdo potrebuje“ (Apd 2,45), torej k velikodušnosti, miloščini, skrbi za drugega, obiskovanju bolnikov, obiskovanju tistih, ki so v stiski in potrebujejo tolažbo.
Preberite še:
Kaj pomeni biti kristjan?
To bratstvo pa živi tudi “resnično in pristno bogoslužno življenje” in Bog zagotavlja rast te skupnosti: “Vztrajanje vernikov v pristni zavezi z Bogom in brati postane privlačna moč, ki očara in osvoji mnoge.”
Prosimo Svetega Duha, naj iz naših skupnosti naredi kraje, kjer se bo sprejemalo in udejanjalo novo življenje, dela solidarnosti in občestva, kraje, kjer bodo bogoslužja srečanje z Bogom in bodo postala občestvo z brati in sestrami, kraje, kjer bodo odprta vrata nebeškega Jeruzalema.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in po Radiu Vatikan priredila Mojca Masterl Štefanič.
Preberite še:
Izpoved profesionalnega igralca pokra, ki je postal redovnik
Preberite še:
Je naše srce na pravem mestu?
Preberite še:
Se želite spremeniti in vam ne uspe?
