“Dedce je treba spraviti blizu mej njihovih zmogljivosti”

Trinajst možakarjev se je podalo v divjino. Le zakaj?Kaj nam prinaša udobje vsakdanjika? Prevozna sredstva, televizijo, internet, posteljo, streho nad glavo, klimatsko napravo … Teh dobrin smo vajeni in v takih okoliščinah običajno delujemo. Včasih pa jih je še kako koristno odvreči. Se vrniti h koreninam, osnovam. Ko celodnevno hojo spremljajo žulji, izmučenost, vročina, dež, morda spalna vreča pod milim nebom …

Pri takem “izklopu” se odprejo vprašanja in porajajo odgovori, ki se sicer ne bi. Ob preverjanju svojih fizičnih mej je to pretekli teden počelo 13 možakarjev na odmiku za moške. Štirje dnevi, 100 prehojenih kilometrov med Novim mestom in Kočevskim rogom, pogosto čez drn in strn.

Preberite še:
Zakaj je dobro, da se “dedci” za nekaj dni umaknejo od družin v divjino?

Moški pristali tam, kamor spadajo

Za duhovno vodstvo je med trinajsterimi poskrbel kapucin Luka Modic, ki smo ga na Aletei že predstavili. Odmik je bil zanj tako fizični kot duhovni izziv. Da so moški odšli tja, kamor spadajo – v divjino, pravi.

“Najbolje in najlažje moliš, ko prideš v stisko, ki te presega. Če se spravimo v situacijo, ko nas nekaj presega, nas fizično boli ali se počutimo izgubljene, smo avtomatsko bolj odprti za Boga. Tako za prošnjo kot v smislu, da smo bolj povezani med sabo,” se duhovnik, ki prihaja z Blok, ozira na prehojeno pot, ki ni minila brez preglavic, a je vselej jasno in konkretno čutil oporo, tovarištvo, pomoč.

Fotoutrinki z odmika, 1. del:

“Vsak s sabo prinese vse svoje življenje, ne le nahrbtnika, tudi težave. Tako se skupina oblikuje in poveže. Na koncu kolone sem bil vselej na voljo za spoved. Če je imel kdo kake hujše stvari, jih je povedal tedaj, ko smo šli navkreber, saj zaradi zasoplosti nisem mogel govoriti,” se je na lastni račun pošalil bradati kapucin, ki z velikim občudovanjem govori o veliki pripadnosti in predanosti svojih “sopohodnikov” njihovim družinam: “Mene spovedi ‘sezujejo’ in ganejo včasih tudi do solz. Vesel sem, da sem lahko hodil z njimi.”

Doživeli smo veliko vročino, dež – pralo nas je kot cucke –, veliko gostoljubje … V Kočevskem rogu smo bili očarani nad lepoto dežele.
Luka Modic

Srne, miši in klopi, medvedov pa ni bilo

Čeprav so hodili tudi po Kočevskem, medveda ali celo več njih niso videli. So pa srečali srne, klope in kako miš. Pogosto so bili očarani nad lepotami jugovzhodnega dela Slovenije in doživeli vse mogoče, od polivanja gnojevke na bližnjem travniku do kolesarske dirke po Sloveniji.

Preberite še:
Andrej Perko: “Pokončnemu, pravičnemu in ljubečemu moškemu bo ženska sledila”

Dejstvo je, da so morali prehoditi približno 25 kilometrov na dan in premagati okoli 800 metrov višinske razlike. Trasa še zdaleč ni potekala le po uhojenih poteh in cestah, temveč tudi po gozdovih, brezpotjih, klancih … Nekateri udeleženci so bili pošteno izmučeni, morala je bila občasno nekje pri tleh.

Fotoutrinki z odmika, 2. del:

“Dedce je treba spraviti blizu mej njihovih zmogljivosti,” je prepričan Aleš Čerin iz društva Družina in Življenje, vodja odprave in neutrudni spodbujevalec podobnih odmikov, kjer moški (pre)osmislijo svoje poslanstvo.

Preberite še:
Oče mora biti tudi zoprn, ker pri otrocih ne zbira všečkov

Dvakrat tudi izgubljeni

“Negotovost, kje bomo spali ali kje bo voda, ima nek čar. Odmik je tako zasnovan namenoma. Dvakrat smo se tudi izgubili, ko smo bili že utrujeni; v takih primerih se tudi vidi, kako se kdo odzove,” dodaja: “Zadnja dva kilometra smo šli na rožni venec. K Bogu smo se resnično obrnili po pomoč.”

V takih okoliščinah besedi zaupanje in prošnja dobita povsem drugačen odtenek kot običajno. “Kdor se ne bo predal, kdor bo delal po Božjem načrtu, bo zanj poskrbljeno,” se glasi še ena misel Luke Modica, ki ima potencial za enega življenjskih vodil.

 

Preberite še:
Ali veste, kako je nastala slavna Avsenikova Golica?

Preberite še:
Praznik, ki mu domačini pravijo kar “šentvoršca”

Preberite še:
Kako mirno shajati z moževo bivšo