Sporočilo, ki ga nosi vrečka hostij v gledališču

Čisto na začetku moje igralske poti, pred več kot dvajsetimi leti, smo na oder postavljali Eliotov Umor v katedrali. Drama govori o življenju in – kot je iz naslova jasno – smrti svetniškega škofa Tomaža Becketa. Igral sem enega od štirih vitezov, ki smo škofa na kraljev ukaz in po režiserjevi zamisli umorili na oltarju stolnice, pred tem pa smo ga med norčevanjem še obmetavali s hostijami.

Hostije seveda niso bile posvečene. Rekviziter jih je, ne spominjam se več kje, nabavil večjo količino, in v papirnatih škrnicljih so ležale v zaodrju na mizi med preostalimi rekviziti. Med vajami se, požrešen, kot sem, nisem mogel zadržati in sem si privoščil pest hostij, kot čips, kadar sem le šel mimo. Do danes ne morem pozabiti groze v očeh kolegov, ko so me gledali med zobanjem in me spraševali: “Pa se to sme?!”

Nobenega zadržka niso imeli, ko so se na odru obmetavali s hostijami, jih drobili, hodili po njih in jih teptali …, a že sama misel, da bi jih zaužili, jih je spravila v grozo. Ne pozabite, prosim, da govorim o neposvečenih hostijah in da njim razlika – očitno – ni bila znana in jasna!

Zanimivo: mladih vernih ljudi ni vznemiril umor človeka, škofa, svetnika celo … Tudi niso niti trznili ob razmetavanju hostij. Vznemirilo jih je golo človeško telo! Lahko da zato, ker so se zavedali, da teater ni resničen in da soigralca, ki je igral škofa, nismo zares ubili. Kot vernim ljudem pa jim je bilo seveda kristalno jasno, da nismo uporabljali posvečenih hostij.

Preberite še:
Čudež v Italiji? Potres prizanesel hostijam

Golo telo s posnetka pa je bilo živo. In je pripadalo človeku, ki so ga ta trenutek imeli v svoji sredi! Se zavedate, kako neverjetno nori se moramo zdeti nejevernim ljudem, ki jim nič ni jasno, ko klečimo in se klanjamo pred belo hostijo?! Se zavedate, kako neverjetno noro je, da je vsemogočni, troedini in usmiljeni Bog v tej beli hostiji?! Vam je jasno?