Poleg Petra in Pavla ter Cirila in Metoda sta naslednja najbolj znana svetniška “dvojčka” Mohor in Fortunat, ki godujeta na današnji dan. Veljata za oglejska svetnika in mučenca. Mohor naj bi bil po legendi prvi oglejski škof, Fortunat pa njegov diakon Mohor in Fortunat sta se rodila v 3. stoletju. O njunem poreklu ne vemo nič drugega kot to, da naj bi bil sv. Mohor ugleden oglejski meščan. Zgodovinska dejstva postavljajo oba svetnika na ozemlje današnjega Beograda. Oba sta umrla mučeniške smrti, vendar pa se je zapis o njunem mučeništvu izgubil in nastale so legende, ki jih je v 6. stoletju zapisal Pavel Diakon v tako imenovani Zlati legendi.
Preberite še:
Svetnik, ki je za dan svoje smrti vedel že vnaprej
Legenda pripoveduje o življenju …
Legenda pravi, da naj bi se sveti Mohor leta 46 pridružil apostolu Marku, ki je v Ogleju oznanjal Kristusa. Marko ga je vzel s seboj v Rim in ga izbral za svojega naslednika. V Rimu pa naj bi Mohorja sam sv. Peter posvetil za prvega oglejskega škofa. V osemnajstih letih, kolikor naj bi vodil škofijo, je Oglej napredoval ne samo gospodarsko, ampak tudi versko. V veliko pomoč pri misijonskem delu naj bi mu bil diakon sv. Fortunat.
Leta 64 je v Rimu nastopilo krvavo obdobje Neronovega preganjanja kristjanov, umrla sta sv. Peter in Pavel, v Ogleju pa naj bi cesarski namestnik dal prijeti sv. Mohorja. Mučil ga je, a mu ni mogel priti do živega, zato ga je dal zapreti v ječo. A sredi nje je zasvetila nenavadna svetloba in svetemu Mohorju so se čudežno zacelile vse rane.
Preberite še:
Strahopetni svetnik, ki se je izognil mučeništvu
… in o čudežih
Odtlej so se čudeži kar vrstili. Najbolj znana sta ozdravljenje božjastnega sina oglejskega plemenitaša Gregorija ter slepe gospe Aleksandre. Cesarski namestnik je zato kmalu dal zapreti še Fortunata, a čudeži in spreobrnjenja kljub temu niso ponehali, bilo jih je vedno več. Legenda pripoveduje, da je v strahu, da se o tej nenavadno hitri rasti krščanstva ne bi izvedelo po cesarstvu, cesarski namestnik oba dal obglaviti.
Zgodovinska dejstva
Zgodovinsko pa je bolj zanesljivo, kar je zabeleženo v spominu škofije Sirmium (današnja Sremska Mitrovica): mučeništvo naj bi po teh zapiskih prestala pod cesarjem Dioklecijanom leta 303 ali 304. Mohor naj bi bil nižji klerik škofa v Singidunu, današnjem Beogradu, leta 303 je bežal pred preganjalci v Sirmium, kjer je pred poganskim sodiščem pogumno pričal za Kristusa, podobno kot diakon Fortunat.
Preberite še:
Sveti Janez Zlatousti svetuje: “Pojdi in se najprej spravi z bratom”
V času preseljevanja narodov (najbrž med letoma 408 in 409) so v skrbi, da jih zavarujejo pred oskrunitvijo, kosti obeh mučencev prenesli v Oglej. Tako sta Mohor in Fortunat postala oglejska mučenca.
Njuni imeni imata poseben pomen
Ime Mohor je nastalo iz latinskega imena Hermagoras, kar pomeni “govorim javno”. Fortunat pa izhaja iz latinskega pridevnika fortunatus in pomeni srečen, blažen ali premožen. Čeprav je njun življenjski zgled pomemben še danes, pa njuni imeni nista več tako pogosti. Ime Mohor danes pri nas nosi le še 65 moških, Fortunatov pa je zgolj 30.
Preberite še:
“Hudičeva zanka”, ki je bila razkrita sveti Katarini iz Siene
Preberite še:
7 svetišč, povezanih v ravni črti ‒ legendarni meč nadangela Mihaela?
Drugotna zavetnika ljubljanske nadškofije
Mohor in Fortunat sta zavetnika Ogleja, drugotna zavetnika ljubljanske nadškofije, saj sta jima leta 1961 to vlogo “prevzela” Ciril in Metod. Povezujejo ju z najstarejšo slovensko založbo – Mohorjevo družbo. Upodabljajo ju skupaj – Mohor je upodobljen kot škof, Fortunat pa kot diakon. Oba držita v rokah palmovo vejico, ki je simbol mučeništva.
Posvečenih jima je več cerkva
Na slovenskem ozemlju jima je posvečenih sedem župnijskih in več kot 20 podružnih cerkva. Po svetem Mohorju se imenuje več hribov, vrhov, naselij (Šmohor idr.) in cerkva v Sloveniji. K slednjim spada največja cerkev v Sloveniji – cerkev sv. Mohorja in Fortunata v Gornjem Gradu.
Preberite še:
“Zaradi hčerk imam še toliko večjo motivacijo, da bi živela izpolnjeno življenje”
Preberite še:
Vplivnica družbenih omrežij spregovorila o svoji nenavadni bolezni
Preberite še:
Čemu “jamranje” ni za kristjane?
