Od obljubljene dežele do križevega potaV krščanski duhovnosti je zelo pomembna prispodoba življenja romanje ali pot. Ta prispodoba je globoko biblična. V Svetem pismu je namreč Bog razodel svoj odrešenjski načrt po korakih in po poti, ki se začenja na pragu rajskega vrta, ob izgonu naših prastaršev Adama in Eve, in se konča z Jezusovim vstajenjem.
Pot proti obljubljeni deželi
Človek je poklican, da v svojem življenju prehodi pot osvobajanja proti obljubljeni deželi. Krščanstvo razume človeka kot romarja na Zemlji, ki potuje proti drugi dimenziji. Sveta Terezija Avilska življenje opiše kot “božansko potovanje”. V pismu Hebrejcem so očetje in matere Božjega ljudstva opisani kot tujci in priseljenci. Kdor se tako vidi, pomeni, da je v iskanju svoje dežele. Če bi Božje ljudstvo mislilo na deželo, iz katere je izšlo, bi se tja lahko vrnilo. Vendar se zdaj njegovi pripadniki stegujejo po boljšem življenju, po nebeškem.
Romarji v Jeruzalem
O romanjih vernikov v Jeruzalem so ohranjeni dokazi iz daljnega 5. stoletja. Kristjani, romarji, so tja potovali, da bi obiskali svete kraje, kjer je Jezus preživel zadnje trenutke svojega zemeljskega življenja. Veliko romarjev, ki so se vrnili iz romanja iz Svete dežele, je kakemu slikarju ali kiparju naročilo, naj uprizori kakšen dogodek iz Jezusovega trpljenja. Tako so doma ohranjali spomin na svojo Božjo pot.
Križev pot – Via Crucis
Od tod najverjetneje izhaja pobožnost križevega pota, ki ima svoje bistvo v premišljevanju o nekaterih dogodkih Jezusovega trpljenja na Kalvariji.
Ta starodavna pobožnost je dobila novo spodbudo in je oživela v času križarskih pohodov med 12. in 14. stoletjem, ko so lahko bolj ali manj natančno definirali pot, ki naj bi jo Jezus prehodil po ulicah Jeruzalema. Primarno križev pot ni imel natančnih pravil, saj je spadal med zasebne pobožnosti. Pozneje, okrog 15. stoletja, so se v nemški ljudski umetnosti začele pojavljati prve upodobitve. Zajete so bile v sedmih postajah in imele svojo zgodbo.
Šele v 13. stoletju so cerkvene oblasti opredelile 14 postaj in njihove dogodke. Vsaki postaji ustreza določen dogodek iz Jezusovega trpljenja. Nekateri so vzeti iz evangelijev, drugi pa iz tradicije in prehajanja spomina iz roda v rod. To so na primer padci pod težo križa, srečanje z Materjo in Veroniko. Križev pot je postal molitvena pobožnost predvsem na veliki petek.
Pot luči – Via Lucis
Skozi čas so nastajali tudi drugi “poti”, na primer pot luči, na kateri premišljujemo o 14 dogodkih Kristusovega vstajenja. Običajno jo molimo v velikonočnem času. Prav tako naj omenimo pot miru, ki je namenjena adventnemu času. Prek 14 postaj lahko doživimo pot svete družine iz Nazareta. Prvih šest postaj s poti miru je v pričakovanju Jezusovega rojstva, sedma in osma sta posvečeni Jezusovemu rojstvu, zadnjih šest pa se nanaša na pridobitve, ki jih rojstvo prinaša.
Vsi ti “poti” so bili včasih prava romanja ob domačem ognjišču. Imenujemo jih lahko “neresnična” ali “namišljena” romanja. Kljub temu so zelo dragocena za rast osebne in skupne duhovne pobožnosti in vernosti. Nadomeščala so resnična romanja na kraje Jezusovega življenja, ki so bili predvsem v preteklosti težko dostopni, nevarni in si jih ni mogel privoščiti vsak.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Nataša Rupena.
