Pisateljica Bronja Žakelj je iskriva sogovornica, ki ji iz oči še vedno sije otroškost – kot da je del nje zamrznjen v zgodnjem najstništvu, ko je za rakom umrla njena mama Prav o spominih na mamo, na otroštvo ter o spominih na težo in samost, ki je sledila mamini smrti, je napisala avtobiografski roman Belo se pere na devetdeset, ki se je dotaknil mnogo bralcev s svojo pristnostjo in neposrednostjo. Uspehi govorijo sami zase: knjiga je doživela že peti natis, vse leto je najbolj izposojan roman v naših knjižnicah, septembra pa izide tudi prevod v italijanščino.
Preberite še:
Zadnje besede ni imel rak, temveč ljubezen
Nagrada popolno presenečenje
Ko sem Bronjo dva tedna pred podelitvijo literarne nagrade kresnik po naključju srečala v centru Ljubljane in ji namignila, da bo letos nagrado zagotovo dobila ona, je le odmahnila z roko. Kresnika ni pričakovala. Zdelo se ji je namreč nepojmljivo, da bi se lahko tako visoka branost in priljubljenost med bralci nadgradila še s priznanjem literarnih kritikov.
“Ko so razglasili zmagovalca in ko sem z baklo in vencem na glavi hodila proti kresu, sploh nisem vedela, kaj se okrog mene dogaja. Samo srečna sem bila, da sta otroka pritekla za mano in da smo bili skupaj, ko je zagorel ogenj. Šele kasneje, na fotografijah, sem videla, da je bilo poleg mene pravzaprav ogromno ljudi, ki jih takrat sploh nisem opazila,” opisuje kresni večer na Rožniku, kjer je tradicionalno slovesna podelitev nagrade za najprepričljivejši roman preteklega leta.
Preberite še:
Premagala je raka, zmaguje za Slovenijo
Z očmi otroka
Uspeh je še slajši, saj Bronja s knjigo ni imela nikakršnih visokih načrtov, pisala jo je predvsem iz potrebe po pisanju: “Čeprav sem po izobrazbi novinarka, delam v bančništvu, kjer ni veliko prostora za kreativnost.” Pravi, da je ustvarila roman, kakršnega bi želela brati sama. Pisala je tudi za svoja otroka, da ne bi pozabila zgodbe svoje družine.
Knjiga je pisana v nagovornem slogu, saj zgodbo pripoveduje svoji mami v sedanjiku. “Sedanjik se je zgodil povsem spontano. Nekaj stavkov se mi je zapisalo v njem in takoj sem zaslutila, da je to edini pravi način, da oživim, da ujamem svoje misli, svoje občutke,” razlaga snovanje romana Bronja.
S sedanjikom se je zgodilo še nekaj, kar daje romanu posebno noto – moj glas je postal glas otroka – naenkrat sem bila punčka, stara sedem, deset let. In ker pišem v sedanjiku, smo v knjigi spet vsi živi, je mami spet pred mano in kuha in jaz jo gledam z roko v skledi, polni arašidov.
Ko življenje pokaže zobe
Bronjin roman je poklon življenju in družini: “Ker družina je zares osnovna celica, to ni floskula, to ni prazna beseda. Odnosi, varnost v družini, brezpogojna ljubezen in toplina, ki jo dobiš tam, je kapital za vse življenje. To je bil zaklad, ki sem ga lahko povlekla iz rokava, ko je življenje pokazalo zobe.”
Preberite še:
Rak pri 23 letih: “Tako dobro, kot se počutim zdaj, se nisem nikoli prej”
Preberite še:
Rešil ji je življenje, zdaj pa resno zbolel sam
Mamina smrt
Zobe je življenje Bronji pokazalo prvikrat ob smrti mame. “Da mami umira, sem izvedela tri dni pred njeno smrtjo. O njeni diagnozi, imela je karcinom želodca, se ni govorilo, zanjo je vedela le peščica ljudi, še mami sama ne. Do takrat sem mislila, da bo rodila, ker je imela tako velik trebuh. Veselila sem se novega življenja, a ironično – življenje je odtekalo iz nje,” se spominja Bronja.
“Ko sem odrasla in tudi sama zbolela za rakom, sem dojela, kako nepravično so jo oropali lastne bolezni in smrti. Dobronamerno, seveda, a kljub temu imam okrog teh vprašanj cel kup pomislekov.” Po mamini smrti pa je sledila tišina. Z molkom so ju z bratom domači želeli zaščititi pred bolečino, saj so mislili, da bodo s pogovori odpirali rane in spomine.
Preberite še:
Pri sedmih letih se je borila z rakom. Danes sanja, kako bi na istem oddelku pomagala drugim
Ta tišina je bila presežena šele s knjigo: “Ko sem jo pisala, bila sem že proti koncu, sem povedala očetu, kaj pišem, kako dobro se še spomnim vsega in kako težko sem prebolevala mamino smrt. A takrat tega še ni razumel. Danes, ko je knjigo prebral, mislim, da je sprevidel, kako intenzivno sem čutila mamino smrt.”
Pomembna je iskrenost
Sama se je iz te tišine naučila, da je potrebno o svojih doživljanjih govoriti in biti tudi z otroki iskren. Iskrenost izbere vedno tudi pri svojih dveh otrocih.
“Lani, ko sem ponovno zbolela, sta bila otroka stara približno toliko, kolikor sem bila stara sama, ko sem izgubila mamo. Bilo je, kot bi se uresničevale moje najhujše nočne more – da bi tudi moja otroka ostala brez mame. A ne glede na to sem jima iskreno in brez olepševanj na način, ki ga razumeta, povedala, kaj je z menoj. Verjamem, da je iskrenost temelj zaupanja in zato zelo pomembna v materinstvu.”
Preberite še:
“Jezus, objemi me!” Presunljiva molitev devetletnega Manuela, ki je umiral zaradi raka
Ko je pri dvajsetih prvič dobila raka, je bila zato mnogo bolj kot ljudem, ki so ji govorili “Zdrži!” ali “Misli pozitivno!”, hvaležna zdravnici, ki ji je povsem iskreno povedala: “Od raka se lahko tudi umre, ampak jaz bom naredila vse, da se pozdraviš.”
Res se je pozdravila in iz njenih izkušenj s smrtjo je izšel ta roman, ki ni le dragocen dokument njenega otroštva in odraščanja, temveč za marsikaterega bralca tudi opora ob soočanju s podobnimi doživljanji v svojem življenju. Bronja pravi, da je zelo vesela vsakega pisma ali sporočila bralcev, ki v njeni zgodbi malo najdejo tudi svojo.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
Preberite še:
Deček, ki spreminja razpravo o splavu
Preberite še:
Mučenke, ki jih je reka Drina odnesla v Božje naročje
Preberite še:
Romantični zmenki za vsak letni čas
