Najboljši način, kako ozdraviti preteklost, je, da naslednjim generacijam posredujemo življenje ter jih naučimo, da sta odpuščanje in ljubeča skrb za druge edina pot do svobodeMoja mama je imela neobvladljivo potrebo po trpljenju, žalosti, sramu in po tem, da se je obremenjevala z vsako stvarjo. Z načinom govora in grenkim izrazom na obrazu je v poslušalcu vzbudila občutek tesnobe. Zato so se je ljudje začeli izogibati. Med njimi je bil tudi oče, ki nas je zapustil.
S tem se je še močneje vživela v vlogo žrtve in s tem zavirala zdrav razvoj svojih otrok, saj nam je nenehno pripisovala napake in nam nalagala negativna bremena. Cena, ki smo jo za to plačali, je bila zelo visoka.
Preberite še:
Kje je meja med ponižnostjo in pohlevnostjo
Odločila sem se prekiniti vzorec
Ko sem odrasla, sem se odločila prekiniti vzorec nesrečne usode in sem se za pomoč obrnila na strokovnjaka. Morala sem odpreti rane, da sem iz njih spravila potlačena čustva in zamere. S tem sem jih ozavestila in tako ozdravila. Prav tako pa sem se izognila ponavljanju vzorcev, v katerih sem bila vzgojena.
Naučila sem se pomembnih stvari o sebi
V življenju je bilo nato potrebno udejanjiti nasprotno od tistega, kar sem v preteklosti privzela. To pot pa lahko opišem tako: Naučila sem se, da ne znam zaupati. V prvih letih življenja sem bila namreč prikrajšana za telesno bližino in besedne spodbude.
Nestrpno sem pričakovala rojstvo svojih otrok in zavestno sem se odločila, da jim bom svojo ljubezen vedno izkazovala tako prek fizičnega stika kot z besedami. S tem jim bom pokazala, da so moj največji zaklad. Trenutki predane ljubezni staršev do majhnih otrok, ki jokajo, bo v njihovem življenju delala čudeže tudi takrat, ko bodo odrasli.
Preberite še:
Bremena iz otroštva: Del mojega zdravljenja so bili tudi moj mož in štirje otroci
Preberite še:
“Brez očetove discipline se otroci ne morejo razviti v zdrave osebnosti”
Naučila sem se občutiti lastno nemoč
Ko so me ob prvih poskusih uveljavljanja lastne volje zatrli, sem se naučila občutiti lastno nemoč. Besede, kot so ne, moje, jaz, mi niso bile dovoljene. Vsakič, ko sem poskusila, sem podoživela mamino razočaranje, ker nisem živela tako, kot je živela in razmišljala ona. Brez lastne volje pa ni varnosti pred ranami, ki jih življenje prinaša.
Svojim otrokom bom dovolila, da se uveljavijo že od svojega zgodnjega otroštva dalje in pokažejo svojo otroško voljo brez strahu. Če bodo njihove želje ustrezne, jih bom z veseljem podprla in naučila jih bom, kako razpreti krila, da bodo lahko leteli.
Ko mi kot otroku niso dovolili, da bi se igrala, sem se naučila občutkov krivde. Lahko bi se zaprla v svoj domišljijski svet in bila, karkoli bi želela. Ta svet bi mi pripadal in me osrečeval, medtem ko bi odraščala. Vendar sem se namesto tega odrekla otroški svobodi v domišljiji in nase prevzemala krivdo. Ne za to, ker bi uničila katero od igrač, ampak za stvari, ki z menoj niso imele opraviti ničesar: naložili so mi krivdo zaradi maminega nezadovoljstva, ko je zbolel brat, ob težavah, ki so jih imeli moji starši …
Preberite še:
Kaj pa, če SI mama, ki jo tvoji otroci potrebujejo?
Svojim otrokom bom omogočila izkušnjo čudovite otroške nedolžnosti, kjer bodo lahko imeli nadnaravne moči in bili bitke med dobrim in zlim s palčki in čarovnicami. Prek te izkušnje se bodo postopoma naučili razlikovati med realnim in nerealnim.
Nezaupanje v svoje sposobnosti
Naučila sem se nezaupanja v svoje sposobnosti, ker so me ob šolskih neuspehih vedno znova poniževali s krutimi pridevniki in mi napovedovali življenjski neuspeh. Rdečica na mojem obrazu je izdajala, da sem se počutila negotovo in popolnoma izgubljeno. S tem pa sem nase pritegnila pozornost in iz mene so se norčevali.
Preberite še:
Zakaj morajo otroci videti, kako očetje izkazujejo ljubezen
Ne bom vrednotila ocen svojih otrok, temveč njihov trud. Naučila jih bom, kako naj v sebi odkrijejo naravne sposobnosti in jih razvijajo. Predvsem pa jih bom naučila, da je za resnično srečo pomembno to, kdo smo.
Ko sem vstopila v obdobje pubertete, sem se naučila občutkov sramu, ker ni bilo ob meni nikogar, ki bi mu lahko zaupala in ki bi me z nežnostjo pospremil skozi naravne spremembe, ki sem jih doživljala. Znašla sem se pred ovirami in nisem mogla razvijati svoje identitete ter biti to, kar sem, zato sem začela dvomiti vase.
Svojim otrokom bom stala ob strani. V času njihovih bioloških sprememb bom zanje varno zatočišče, da bodo lahko zaupali vase. Z ljubeznijo in potrpežljivostjo se bom soočila z obdobjem naravnega upora tega obdobja, ko se bodo zaprli sami vase zato, da bi se lahko spremenili v krasne metulje in poleteli proti mladosti in zrelosti.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Nataša Rupena.
Preberite še:
Premagala je raka, zmaguje za Slovenijo
Preberite še:
Svetišče v Italiji, ki leži na majhnem otoku sredi jezera
Preberite še:
Izpoved profesionalnega igralca pokra, ki je postal redovnik
