V tišini je zapisano vse tisto, kar iščemo, pa v svetu ne bomo nikoli našli Fant je bil strašno nemiren, v tistih petih minutah, ko smo v tišini molili pred Najsvetejšim, si je obrisal nos, precej na glas, brskal po žepih, če ni morda doma pozabil ključev, praskal se je, potem pogledoval sem in tja, ogledal si je že stokrat ogledane freske na stropu.
Nič drugače ni z mladimi, težko je brez glasbe in telefona o čem razmišljati sam pred seboj, nič drugače z odraslimi, v tišini se v cerkvi redno zasliši kakšno tiho žvižganje številnih sičnikov rožnega venca.
Hrup in zaposlenost
Ni tako nedolžna, ta zasvojenost s hrupom, navadili smo se je, ne nazadnje v vsaki spodobni trgovini, v vsakem frizerskem salonu, v vsakem avtu kaj ropota: glasba, reklame, oglašanje s pomembne tekme.
Preberite še:
Otroke je treba vzgajati za napore
Hrupa smo tako zelo navajeni, da ga pogrešamo tudi med tekom po gozdu, na kolesu, na sprehodu, zato slušalke na številnih ušesih, milijarde in milijarde ogledov na youtubeu – glasba daje ritem življenju. Poleg smo dali še potrebo po zaposlenosti, svet nam jo je privzgojil kot merilo vrednosti človeka.
Vedno je treba nekaj narediti, nekaj ustvariti, nekaj opraviti. Šteje se, da si kaj vreden, če si zaposlen, zato imajo naši otroci polne urnike, zato mladi delajo vse vikende in cela poletja, zato izvlečemo telefon v sekundi, ko se zdi, da ne bomo imeli kaj početi.
Preberite še:
Pot sama po sebi nima smisla, če hkrati ni rast
Potrebnost tišine
Nič čudnega torej, da sta nam tišina in praznina postali neznani, potem tudi neznosni, težki, zato se ju bojimo, tudi časa nezaposlenosti, ko nas nič ne zamoti, dolgčasa, če želite, trenutka, ko ostanemo sami pred svojim notranjim svetom. Ljudje se pač bojimo tega, česar ne poznamo. Tragika vsega skupaj pa je, da se pravzaprav zato bojimo samega sebe.
Zato je tišina težka, samemu sebi smo tujci, ne vemo več, kaj živi v nas, ker nimamo časa razmišljati, ker nimamo poguma, da bi se soočili s svojimi ne samo lepimi platmi, ker nismo navajeni živeti z nečim, česar ne razumemo. In zato tišina ni nujno mir. Tolikokrat moraš skozi tišino, poln vprašanj, tudi poln joka in bolečine, ne da bi našel odgovor.
Preberite še:
Je naše srce na pravem mestu?
Tišina te preseneti in pretrese
Res, tišina je grozna, tišina te sleče do golega, v njej šele res uvidiš, kako sam si, kdaj tudi, kako grozen človek si. Preseneti te z nečim, česar nisi pričakoval. Vse to naredi tišina. Pretrese te tako močno, da se začneš počutiti popolnoma nemočen pred samim seboj.
Toda tedaj, prav tedaj te tišina spremeni. Ker šele takrat zares utihneš in začneš poslušati (Lk 10,39). In slišati. Razumeti nerazumljivo. Sprejeti nesprejemljivo. Zato nam je tišina globoko potrebna, posebno danes; bolj od kruha in vode jo potrebujemo, ta “boljši del” (Lk 10,42), ker je v njej zapisano vse tisto, kar iščemo, pa v svetu ne bomo našli nikoli.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, številka 29.
Preberite še:
Vanjo se je Martin zaljubil, nato ga je pripeljala k pameti
Preberite še:
Kdo sta pravzaprav bila Marijina starša?
Preberite še:
Dekle z redko boleznijo, ki zaradi svojega optimizma razbesni marsikoga
