Počitnice lahko hitro postanejo največji vsakoletni projekt lovljenja trenutkov, ki uhajajo – skoraj histerična bitka zoper minevanje in strah, da nas bo življenje pustilo na cediluZ mladino kolesarimo po Prekmurju. Ko sem na čelu jaz, vozimo počasi, komentiramo polja, se pomenkujemo. Ko vodi kdo od mladih, divjamo. Kajti za mlade kolesariti pomeni prevoziti čim več kilometrov v enem dnevu, odkljukati čim več videnih vasi, na koncu sešteti pokurjene kalorije.
Hodim sam po gozdu. Nasproti priteče moški srednjih let, ne pozdravi, odvihra naprej. Oblečen je butično športno, na rokah ima kdove kakšne ure in merilce kdove kakšnih impulzov. Teče in si svoj tek sproti šteje, analizira, kvantificira. Kajti če teka med smrekami ne spravimo v matematični podatkovni jezik, je skoraj tako, kot da ga ni bilo.
Preberite še:
Izziv: sprejeti dar!
Šele v počitniškem času zares vidiš, kako zdivjani smo ljudje. Logiko hitrosti, tekme, količine, porabe, hlastanja smo prenesli tudi v poletni čas, tudi v odmaknjene hribe in na obale voda. Za prave počitnice, torej za počitnice, v katerih ni stresne logike, je dandanašnji potrebna že neka modrost, včasih kar pogum.
Strah, da življenja ne bi znali izkoristiti
Dunajski pastoralni teolog Paul M. Zulehner je na nekem srečanju v Ljubljani dejal, da danes večino zahodnjakov vodi strah, da življenja ne bodo znali dobro izkoristiti; strah, da jih bo življenje na neki način opeharilo. Opeharilo v smislu kakšne zgodnje bolezni, kar bi bil popoln poraz; opeharilo tudi v smislu premalo užitkov, posebnih doživetij, potovanj.
Češ, kako bedno življenje si imel, saj nisi poskusil hobotnice na galicijski način; češ, nič velikega nisi doživel, ker nisi bil na Kilimandžaru; češ, nič ni od tebe, saj se nisi preizkusil v nobeni ekstremistični prostočasni disciplini.
Preberite še:
Tako, kot drugi hočejo
Ateistična miselnost
Ta strah je tipičen za ateistično miselnost, ki pa se je lahko naleze tudi formalno veren človek. Obzorje se ti s praktičnim ateizmom pač zameji na tu in zdaj. Ker zna biti ta zamejitev podtalno precej tesnobna, se v tebi pojavi najprej nemir, nato vsakovrstno hlastanje po tu in zdaj. Tu in zdaj moreta postati diktatorja tvoje duše.
Do mere, da te niti na počitnicah ne pustita iz svojih šap. Še več. Počitnice lahko celo postanejo tvoj največji vsakoletni projekt grabeža po trenutkih, ki uhajajo; tvoja velika odisejada na celino, imenovano Količina; tvoja skoraj histerična bitka zoper minevanje in zoper strah, da te bo življenje pustilo na cedilu.
Preberite še:
Moč očesnega stika
Ni nam treba videti in doživeti vsega
Dunajski profesor je navedel svojo babico, ki je rada rekla: “Saj še pridejo nebesa.” Ni nam treba videti in doživeti vsega, pride namreč ono, v kar bo vse povzeto in v čemer bo vse preseženo. Vera v nebesa, računanje na nebesa, tolažba z nebesi … celo za kakšnega formalnega vernika se ta nebeška logika zdi zastarela, čudaška, neuporabna.
Ateistične počitnice prepustimo ateistom, ki nimajo nobenega upanja zunaj tega sveta in zunaj teh nekaj bornih let, ki jih preživimo na zemlji. Osvobodimo se podatkovno in količinsko preobremenjene duše, ki ne samo, da ne more razumeti nebeške logike, tudi koščkov nebes, ki so tu in zdaj, ne more ne videti ne užiti. Kajti kdo bi si mislil, da lahko umiritev v Bogu in upanje na nebesa povečata kakovost naših počitnic!
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, številka 29.
Preberite še:
Vanjo se je Martin zaljubil, nato ga je pripeljala k pameti
Preberite še:
Kdo sta pravzaprav bila Marijina starša?
Preberite še:
Dekle z redko boleznijo, ki zaradi svojega optimizma razbesni marsikoga
