Anton Mahnič je eden izmed naših svetniških kandidatov. Znan je predvsem po svojem literarnem udejstvovanju in zavzemanju za katoliško vero v javnosti. Deloval je kot škof na Krku na Hrvaškem, kjer se je zavzemal za dobrobit vseh, posebno pozornost pa je naklanjal šolajoči se mladiniAnton Mahnič se je rodil 14. septembra 1850 v kraški vasici Kobdilj, ki spada pod župnijo Štanjel. Po osnovni šoli je odšel v malo semenišče v Gorico, kjer je vstopil tudi v bogoslovje. Leta 1874 je prejel mašniško posvečenje. Doktoriral je na dunajski univerzi in postal profesor Svetega pisma.
Preberite še:
Lojze Kozar ‒ duhovnik neuničljivega upanja
Škof na Krku
Leta 1896 je v Gorici prejel škofovsko posvečenje in naslednje leto postal škof na Krku. Bil je prvi škof, ki te svoje otoške škofije ni opravljal le od daleč (z Dunaja, Trsta ali drugod), ampak je na Krku stalno živel.
Literarno delovanje
Mahnič je že v svoji mladosti objavljal poezijo in prozo. Kot vzgojitelj mladine je menil, da lahko branje sodobnih nemških, pa tudi slovenskih pesnikov in pisateljev, ki jih je predpisovala šolska oblast, kvarno vpliva na učečo se mladino. To je na eni strani zbudilo odobravanje, na drugi pa burno odklanjanje.
Preberite še:
Hoteli so se ga znebiti, a spomin nanj živi še danes
Kjer je resnica …
“Kjer je resnica, tam je končna zmaga, tako gotovo, kakor je Bog v nebesih.” Ta stavek je zapisan na spominski plošči v cerkvi v Štanjelu, kjer je bil Mahnič krščen. Razodeva življenjsko usmerjenost tega velikega moža, ki je vse presojal v luči resnice. S svojim neizprosnim pisanjem je vzbujal veliko pozornosti, čeprav se je skozi leta preveč poudarjala njegova kritika nekaterih predstavnikov slovenske književnosti, zanemarjalo pa se je njegovo delo za ljudi.
Svetniška veličina
Med prvo svetovno vojno je organiziral pomoč beguncem. Po vojni je pri italijanskih okupacijskih oblasteh protestiral proti krivicam, ki so jih trpeli njegovi duhovniki in verniki, zato so ga Italijani z zvijačo odpeljali v izgnanstvo, od koder se je po enem letu hudo bolan vrnil na Krk.
Preberite še:
Kako je Magdalena Gornik videla nebesa, vice in pekel
Preberite še:
Posebna žena z Gore pri Sodražici: 47 let brez hrane, Kristusove rane, zamaknjenja
Mahničevo delovanje v družbi
Ko predstavljamo škofa Mahniča kot našega svetniškega kandidata, govorimo o njem z vidika njegovega svetniškega življenja in delovanja. Njegov prvi cilj v življenju je bilo širjenje in obramba katoliške vere in njenih moralnih načel v družbi. Pri vsem svojem delu je bil tesno povezan z Jezusom in evharistijo, ki ga je vodila k ljubezni do bližnjega.
Živel je za mladino
Vso literaturo je presojal s stališča mladinskega vzgojitelja, saj se je zanimal za to, kaj srednješolska mladina bere in kaj bi morala brati. “Ko sem pisal, sem imel pred očmi mladino,” je rad dejal. Največjo skrb je posvečal dijakom, saj je bil prepričan, da prenove javnega življenja ni mogoče doseči brez novega rodu. Malo pred smrtjo je napisal nekakšno oporoko slovenskemu in hrvaškemu katoliškemu dijaštvu in tako svoje življenjsko poslanstvo končal z dejanjem ljubezni do mladine.
Preberite še:
Slavni svetnik, ki je morda bil prvi pisatelj na ozemlju današnje Slovenije
Na poti svetništva
Anton Mahnič je umrl 14. decembra 1920. Sprva je bil pokopan v Zagrebu, nato pa so leta 2002 njegove posmrtne ostanke prenesli v stolnico na Krku. Leta 2013 se je v krški stolnici tudi začel postopek za prištetje k blaženim. Ob tej priložnosti je bilo povedano, da so Mahničeve vizije še vedno aktualne, saj živijo tako v krški škofiji kot v hrvaškem narodu. Posebej je bilo izpostavljeno njegovo delo za mlade, hrvaško katoliško gibanje in duhovnike.
Preberite še:
Monika Avsenik: “Vedno bolj spoznavam veličino atove glasbe”
Preberite še:
12 prednosti mamic z veliko otroki
Preberite še:
Stand up komik, ki govori tudi o nebesih in sv. Petru
