Sv. Veronika Giuliani sprva ni želela postati redovnica, zato se je pogosto prepirala z Jezusom. Ko pa je vstopila v samostan, jo je tam čakalo veliko trpljenja. Prejela je Kristusove rane in v srcu občutila močne bolečine. Ohranjenih je več kot 22.000 strani njenega duhovnega dnevnikaBila je zelo živahen otrok. Težko jo je bilo krotiti, zato so jo domači klicali “Ogenj”. Že v otroštvu se ji je prikazoval Jezus – spremljaj jo je kot majhen deček pri igri. Veronika je včasih prosila Marijo s slike, ki je visela v njeni domači hiši, da bi ji v naročje dala svojega sina. Podobe s slik so pred njo “oživele” in mala Veronika je zares večkrat lahko pestovala detece Jezusa.
Njeni prepiri z Jezusom
Njeno priljubljeno razvedrilo je bilo priprava in krašenje oltarčkov, ob katerih je molila. Gospod se ji ni prikazoval samo za to, da bi se z njo igral, ampak je že takrat svojo izbranko pripravljal, da bi bila poslušna njegovim navodilom.
Ko je Veronika včasih v srcu občutila prva notranja navdahnjenja in nemir, ni hotela prekiniti svoje dejavnosti. Bogu je govorila: Gospod, dovoli mi, da opravim to, kar sem si zadala, potem pa bom molila. Jezusov odgovor pa je bil: Za te stvari boš vedno imela čas; če pa me zdaj ne poslušaš, boš zamudila velike dobrote. Zato se je Veronika pogosto prepirala z Jezusom. Prepričevala ga je o svojih pomislekih in se upirala njegovemu vodstvu.
Že takrat je v svojem srcu slišala, kako jo je Bog povabil, da se mu povsem izroči. A se je spet začela prerekati: Ali ne vidiš, Gospod, da še ne morem postati redovnica? Premajhna sem še, vendar pa bodi miren, nekoč bom to zagotovo postala. Gospodu je obljubila, da pojde v samostan in da mu takrat povsem izroči srce.
Njena vez z Marijo
Ko je imela sedem let, ji je umrla mama. Na smrtni postelji je svoje hčerke izročila posameznim ranam Križanega Jezusa. Veroniki je kot najmlajši pripadla rana na strani. Odhod njene ljubljene mame je malo Veroniko še tesneje povezal z Marijo. Od takrat naprej je Božja Mati bodočo stigmatikinjo spremljala v najpomembnejših in najtežjih trenutkih njenega življenja.
Trnjeva krona sestre Veronike
Sedemnajstletna je vstopila v samostan sester klaris kapucink v mestu Città di Castello. Izbrala si je red, ki je veljal za najstrožjega v okolici. Prej je morala prestati veliko preizkušenj, povezanih z lastnimi dvomi in z očetovim nasprotovanjem. A sanje so se ji izpolnile – začela je redovno življenje, prejela redovno obleko in redovno ime. Prav hitro se je med redovnicami pokazala zavist do Veronike, ki jih je kljub rosnim letom prekašala po duhovni zrelosti.
Posrednica med Bogim in grešniki
Že v prvih letih, ki jih je prebila za samostanskimi zidovi, je Veronika prejela trnovo krono. Ljudje okoli nje je niso videli, njej pa je povzročala neznosne bolečine. Do konca življenja je čutila bolečino, povezano s trni, zaritimi v glavo. Takrat je tudi odkrila svoj “poklic v poklicu”. Imenovala se je Mezzana, kar v italijanščini pomeni “posrednica” – podobno je o njej govoril tudi Jezus. Veronika je hrepenela po tem, da bi sprejela trpljenje, ga povezala s Kristusovim trpljenjem in mu ga izročila kot posrednica med Bogom in grešniki.
Veliko muk in trpljenja
Pogosto je uporabljala različne oblike pokore in mrtvičenja. Odtegovala se je hrani in spancu. Da bi na primer zadoščevala za napačno razumljeno svobodo, se je zapirala v tesno omaro in v tem neudobnem položaju prebila veliko ur.
Dobila je Kristusove rane
Ko je dobila stigme (Kristusove rane), so ji trpljenje povzročali tudi cerkveni dostojanstveniki. Bila je podvržena številnim bolečim in ponižujočim poskusom, da bi dokazali, da laže in goljufa. Samo velika spokornost in ljubezen sta prepričali nasprotnike, da so njene izkušnje res nadnaravnega značaja.
Dolga leta, ki jih je preživela v samostanu klaris kapucink, so bila zanjo zelo intenziven čas nenehnega očiščevanja in vse bolj polnega druženja z Jezusom, njenim Zaročencem, ki mu je izkazovala veliko ljubezen.
Ohranjenih imamo veliko zapisov
Dneve je preživljala podobno kot večina sester, njene noči pa so bile izpolnjene z intenzivno molitvijo in pokoro. Dolga leta so ji spovedniki in škofje naročali, da opiše svoja mistična doživetja. Veronika je to delala zelo stežka in predvsem ponoči, vendar pa je hotela biti poslušna.
Eden bolj zanimivih odlomkov iz njenega dnevnika je opis prejema stigem, do katerega je prišlo na veliki petek leta 1697. Veronika je hrepenela po daru, da bi povsem postala podobna Križanemu in bila eno z njim. Ni pa pričakovala, da bo Bog naredil njene stigme vidne tudi za druge. Več let ga je prosila, da bi prejela ta znamenja, vendar pa naj bi bila nevidna. Božji načrti pa so bili drugačni.
Znamenja, odtisnjena v srcu
Eden od številnih nenavadnih darov Veronike so bila znamenja, odtisnjena v njenem srcu. Najprej je leta 1693 Jezus v njem odtisnil križ, v naslednjih letih so se pojavili tudi mučilni pripomočki. Znamenja, vtisnjena na srcu svetnice, so se čez leta pojavljala in izginjala.
Kljub izčrpanosti zaradi dolgoletnega fizičnega trpljenja, povezanega z mrtvičenjem, postom, stigmami in številnimi duhovnimi boji, je Veronika umrla srečna. Z zadnjimi močmi je izrekla znamenite besede: Ljubezen se je dovolila odkriti! To je vzrok mojega trpljenja: povejte to vsem!
Leta 1839 je papež Gregor XVI. razglasil Veroniko za svetnico.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Miha Rus.
