Kot otrok je želel postati nogometaš. Zdaj zaključuje magisterij v športnem novinarstvu, čeprav so mu nekateri govorili, da zaradi slepote ne more delati v tem poklicu. Sanjam se ni odrekel in zdaj dela kot komentator za študentski radio v poljskem mestu PoznanAdama zelo podpira njegova družina. Vodi tudi blog na Facebooku z naslovom Ne vidim ovir, kjer piše o svojih ciljih in kako jih želi doseči.
“Moje življenje ni dolgočasno; obratno, želim vam povedati o svojih dogodivščinah. Nekatere se zdijo grozne, vendar se konec koncev na njihov račun lahko vsi dobro nasmejemo. Vabim vas v svet, kjer ne vidim ovir,” piše Adam.
Preberite še:
Življenje s slepoto: “Čeprav ne vidim, sem še vedno lahko koristen sebi, družini in družbi”
Pomanjkanje vida je izziv
Adam se je rodil s katarakto in glavkomom; do petega leta je razločeval barve, v šolskih letih je še zaznaval svetlobo, napredovanje glavkoma pa je privedlo do popolne slepote.
“Zame je pomanjkanje vida izziv. Seveda mi sprva ni bilo lahko, saj me je ravno pomanjkanje vida oropalo sanj – postati nogometaš. Toda nekega dne mi je oče povedal, da moram zaradi te ovire postati nadpovprečen, če hočem, da me ljudje opazijo,” pravi. Prav očetove besede so ga motivirale in spremenile njegov odnos do invalidnosti.
Preberite še:
Pevka, skladateljica, inštrumentalistka, voditeljica. Slepota za Anjo ni ovira
V vlogi komentatorja se počuti kot na nogometnem igrišču
Od malega mu je bilo všeč gledati šport. “Ne bojim se uporabljati besede ‘gledati’, ne postavljam si jezikovnih ovir. ‘Gledati’ zame pomeni zaznavati svet drugimi čutili,” pojasnjuje.
Adam izredno dobro sliši in zaznava odzive gledalcev na stadionu ter spreminjajoči se ton komentatorjev. Ima tudi neverjeten spomin za imena in priimke igralcev. Čustva in domišljija mu dajejo občutek, kot da je sam na igrišču.
Ideja o novinarski karieri se je pojavila že v zgodnjem najstništvu, prisotna pa je bila tudi želja o študiju fizioterapije. Prevladalo je novinarstvo, v času magistrskega študija pa specializacija v športnem novinarstvu. Njegove sanje so delati kot športni radijski voditelj, poleg športa pa ga zanima tudi glasba.
Preberite še:
Slep in avtist: s svojim nastopom je navdušil ves svet
Pomoč mu nudijo tudi predavatelji na univerzi. Dovolijo mu snemati predavanja, in, kar je zanj toliko bolj pomembno, težavnost izpitov se bistveno ne razlikuje od izpitov, ki jih opravljajo drugi študentje. Le enkrat se mu je zgodilo, da je oseba, ki je vodila delavnice, dejala, da sporočila slepega novinarja ne morejo biti verodostojna, ker se šport pač mora gledati.
Kolegi ga imajo za sebi enakega, skupaj hodijo na tekme in koncerte. Včasih celo pozabijo o njegovi slepoti, kar je zanj največji kompliment. “Ne sramujem se svoje invalidnosti, vendar mi prav tako ni všeč, da se me obravnava kot drugačnega,” pravi.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.
Preberite še:
Moto sedanjosti: izkoristiti življenje
Preberite še:
Cerkev, ki si jo je ogledal Jean-Paul Sartre
Preberite še:
Preprosto mamino vprašanje, ki je navdihnilo milijonarja
