Ali lahko Boga najdemo tudi med vsakodnevnimi opravili? Danes sem zgodaj vstala in šla skozi gozd. Zame je to sprostitev, vaja za telo in molitev obenem. Že navsezgodaj je gozd poln življenja, vse se prebuja. Tokrat je mojo pozornost pritegnila igra svetlobe na drevesih, obsijanih s prvimi jutranjimi žarki. Vsa so žarela v jutranjem soncu.
Dan za dnem ista opravila
Sicer pa ni bilo nič posebnega. Drevesa tam že dolga leta neopažena rastejo. Mar se ne dogaja podobno tudi nam? Tudi mi večkrat preživljamo dneve “nevidno”, brez posebnosti. Še posebej mame, babice, tete, žene … Dan za dnem ista opravila. Nenehno ponavljanje nečesa enostavnega in dolgočasnega. Kot da je naše življenje eno samo dolgočasje in praznina.
Preberite še:
Biti neučinkoviti: lekcija, ki se je lahko naučimo od svete Marte
Zdi se nam, da nas, našega dela in napora nihče ne opazi, nas ne pohvali in ne spoštuje. In res, ko se prepustimo takim mislim, se nas lahko kaj hitro polasti naveličanost, utrujenost, slaba volja, lahko pa tudi žalost in depresija.
Vi ste luč sveta!
Danes me je poigravanje svetlobe na deblih dreves spomnilo na Jezusove besede: “Vi ste luč sveta!” (Mt 5,14) ali z drugimi besedami: “Vi ste odsev Luči temu svetu, da se ne izgubi v temi tega časa!” Tudi jaz in me, mame, babice, tete, žene? “Da,” pravi Jezus, “ker sem najprej jaz Luč, da bi nihče, kdor hodi za menoj, ne hodil v temi” (Jn 8,12).
Preberite še:
Potrebujem pomoč
Jezus je navzoč
Sedaj razumem. Tako kot se od debel dreves odbija svetloba, ker je sama debla nimajo in so zato odvisna od izvora luči, tako tudi v nas in po nas sveti Luč, ki nam jo daje Bog, izvor prave luči. On v nas sveti ne le v trenutkih molitve ali branja Svetega pisma, pač pa tudi ob navadnih vsakdanjih opravilih. Če ga le povabim. On zagotovo pride.
Tudi ko na kolenih pred pralnim strojem sortiram umazano perilo, mi pomaga, prinaša veselje in mir ter mi zapolni hrepenenje po ljubezni. Tako tudi tla v kopalnici, kuhinji ali na vrtu lahko postanejo “moja sveta zemlja”. In jaz s starozaveznim očakom Jakobom vzklikam: “Zares, Gospod je na tem kraju, pa nisem vedel!” (1 Mz 28,16).
Preberite še:
Molim, čeprav nimam svoje sobe
Njegova svetloba
Kjerkoli in kadarkoli dovolim, da me obišče in sreča Gospod, njegova svetloba v meni postane vir luči za druge, vir, ki sveti skozi moje oči in moj nasmeh, vir, ki se čuti v mojem objemu in mojih besedah, ki jih moj bližnji v tistem trenutku potrebuje. Hkrati ista svetloba v meni prežene temine vsakdanjosti, naveličanosti, slabe volje, žalosti in depresije.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
Preberite še:
“Ženska postane lepa takrat, ko se zave, da je ljubljena”
Preberite še:
Cerkev na Luni? Oglejte si skoraj pozabljene načrte zanjo!
Preberite še:
7 duhovnih napotkov, ki jih lahko prejmemo od svojih otrok
