Gre za hipotezo pediatra v ZDA, ki že 15 let preučuje posledice pretiranega gledanja televizije pri otrocihOtroci v razvitih državah v povprečju dnevno gledajo v različne zaslone štiri ure. Če so stari manj kot pet let, gledajo več televizije in manj uporabljajo mobilne naprave (pametne telefone ali tablice). Čeprav se šele začenjajo srečevati s temi povsod prisotnimi napravami, pa zanje porabijo 30 odstotkov svojega časa, ko so budni.
Vsebine, ki jih s temi napravami “zaužijejo”, so zelo fascinantne, ljubke, eksotične. Lep primer so risane animacije s hitrimi in zelo privlačnimi ritmi. Prav risanke so tiste, ki otroka resnično “povlečejo” in “ulovijo”, da v ekran gleda kot ohromljen ali omamljen.
Preberite še:
Kako otroke obvarovati pred neprimernimi risankami?
Potreba po hitrejšem tempu življenja
Pediater Dimitri Christakis v ZDA že 15 let preiskuje prav omenjene težave. Preučuje, kaj se zgodi s temi otroki, ki na televiziji in drugih ekranih gledajo tako pospešene risanke. Iz tega preučevanja je skoval zanimivo hipotezo.
Poimenoval jo je hipoteza o prekomerni stimulaciji otrok od različnih zaslonov. Ta postavlja naslednje trditve: ko je otrok preveč izpostavljen številnim uram pred različnimi zasloni, njegov svet postane težji in bolj dolgočasen. Otrokova pozornost se skrajša, sposobnost osredotočanja na vsakodnevne naloge postane veliko težja, samoregulacija se zmanjša, osredotočanje na umirjeno igro postane težje.
Preberite še:
Ko se želite spočiti, je tole zagotovo boljše od ekrana
Otrok zaradi dogajanja prek ekranov pričakuje, da bo ritem sveta zelo hiter, vendar vsakdanje življenje z obroki, igro in spanjem poteka umirjeno in z vedno enakim tempom.
Christakis poudarja, da so v njegovem laboratoriju odkrili, da prekomerna izpostavljenost tej hitri vsebini z ekranov v prvih treh letih življenja povečuje tveganje za težave s pozornostjo otroka v šolski dobi, torej od šestega leta starosti naprej. Ugotavlja tudi, da bi se to tveganje precej zmanjšalo, če bi otroci namesto gledanja v zaslone brali knjigo (ali le gledali podobe iz knjig, ko še ne znajo brati), peli, plesali ali se igrali na druge načine.
Otroci pa drugih oblik aktivnosti ne prakticirajo zaradi odločitev staršev in tudi zato, ker v nekaterih vrtcih risanke otrokom predvajajo, da bi jih lažje zabavali. Ravno vrtci pa bi morali promovirati svet besed, spretnih rok, motoričnega in zaznavnega razvoja.
So risanke eden od vzrokov za hiperaktivnost?
Christakis svojo hipotezo zaključi z mnenjem, ki zaenkrat še ni znanstveno dokazana trditev: eden izmed vzrokov za nenehno rast ADHD (motnje pozornosti in hiperaktivnosti) je tudi v preveliki izpostavljenosti otrok zaslonom.
Vrnimo se h koreninam problema: potrjeno je, da ima motnja pozornosti in hiperaktivnosti genetski vzrok, hkrati pa je potrjeno tudi, da se je v zadnjih 20 letih ta motnja med otroki povečala za 30 odstotkov. Genetske značilnosti so osnova za ADHD, vendar pa ne more samo genetika razložiti takšnega povečanja omenjene motnje v zadnjih dveh desetletjih.
Preberite še:
Pomiritev otroka s telefonom preprečuje, da bi se naučil pomiriti sam
Pediater poudarja, da lahko obstajajo tudi drugi zunanji vzroki, kar pomeni, da ima ADHD tudi negenetske vzroke. Ali je mogoče, da so slednji povezani s hitrim gibanjem risank na različnih zaslonih? Ali je mogoče, da je presežek časa pred zasloni skupaj z drugimi vzroki (ritem življenja, stres, zelo zaposleni starši, neukvarjanje staršev z otroki na čustveni ravni, itd.) kriv za ADHD?
Na šolo ga pripravljajte z igranjem
Tega zaenkrat še ni mogoče dokazati in potrditi, zato preprosto govorimo o hipotezi. Toda ugotovitev o pretirani stimulaciji otrok zaradi ekranov je zagotovo dober nasvet, ki bi nam mogel dati misliti.
A ena stvar je jasna in preprosta za dokazovanje: otrok po treh urah histeričnih risank (prosim, oprostite mi uporabo tako surovega pridevnika), ne more začeti risati, niti ne more zgraditi gradu iz največjih kosov LEGO kock ali pa biti pozoren na željo mame, da bi pospravil igrače v svojo škatlo. Vsi vemo, da je po risankah nekoliko nervozen in ne želi umirjenih dejavnosti, ki zahtevajo njegovo osredotočenost.
Preberite še:
“Pametne naprave moramo starši umakniti, nastaviti pa knjige”
Zato ga namesto sedenja pred ekranom naučite, da se bo igral in ga pri tem opazujte. Glejte ga, ali si pridobi dovolj želje po igranju, da ne bo potreboval toliko ur televizije. Morda ne bomo odkrili različnih vzrokov in razvozlali uganke ADHD, ker naš otrok nima simptomov, a bomo naredili veliko za njegovo pripravo na trenutek, ko bo prvič stopil skozi šolska vrata.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Tomaž Kavčič.
Preberite še:
Kako lahko svojim mislim pomagamo preprečiti pretirano reakcijo?
Preberite še:
“Bog nas ne bo zapustil in je zmožen podariti mir našemu srcu”
Preberite še:
10 navdihujočih misli papeža Frančiška o družinskem življenju
