Najboljši trener je Bog, ki že ima priročnik. Ustvaril je celoten koncept, v kakšnih pogojih ljudje najbolje delujemo, pravi Małgorzata Kornacka Małgorzata Kornacka je poljska psihologinja, certificirana kognitivno-vedenjska psihoterapevtka, poklicna svetovalka, trenerka za karierni kompas in trenerka za osebni razvoj. Je tudi predavateljica na Nadškofijski bogoslovni fakulteti v Gdansku in idejna vodja delavnice “Kot Judita” za ženske. Je žena in mati dveh najstnikov. Pravkar je izšla njena knjiga Božji coaching – Kako lahko Biblija pomaga pri terapiji.
Preberite še:
Brezplačne terapije nudi kar na podzemni železnici
Od kod ideja za coaching v človeškem življenju?
Poenostavljeno bi lahko rekli, da nekoč, ko so bili tesnejši odnosi in več spoštovanja do starejše generacije, coaching ni bil potreben. Danes se je vse spremenilo. Ljudje imamo pogosto površne odnose in obstaja potreba, da nas nekdo posluša, nam zastavlja vprašanja, nas sili premišljevati o sebi in tudi odgovarjati na ta vprašanja. Od tod ideja, da bi te človeške potrebe izpolnili na drugačen način kot prej.
Uporabljate koncept “božji coaching”. Kaj je to?
Ta človeka predvsem vodi v razvoju, mu daje priložnost, upanje, ga postavlja pred določene naloge in vprašanja, na katera človek v življenju išče odgovore. Gre za to, da nam pomaga izstopiti iz svojih omejitev in vstopiti v prostor svobode in lepega življenja. Neverjetno je, da nas Bog ne ujame s tistim, česar nimamo, ampak s tistim, kar pride iz nas in pravi: “Uspelo ti je!” In ko gre kaj narobe, reče: “Zmoreš, vstani. Imaš vse, kar potrebuješ za delovanje. S teboj sem, da te podprem.”
Preberite še:
6 znakov, da potrebujete zakonsko terapijo, čeprav zakon ni v krizi
Ko se spopadamo s težavami (npr. izguba službe, razveza ali druge težke situacije), trpi naša samozavest. Kaj storiti?
Pomanjkanje samozavesti je prva stvar, ki se bo pojavila v primeru izdaje ali izgube službe. Pojavile se bodo misli: očitno sem slabši, nisem dovolj dober, brezupen sem. Ker se nam je zgodilo nekaj takega, imamo “dokaz”, da je tako. In na tej točki moramo imeti distanco do svojih misli. Človek pade v past in domneva, da je resnica o njem taka, kot je mislil. Delo na lastni samozavesti je, da naredimo distanco do misli, ki so v glavi. Najbolje je, da jih zapišemo.
Kakšen odnos bi morali imeti do tistih, ki so nas prizadeli?
Vnaprej oprostite. Če ne odpustimo, imamo steno med seboj in to osebo. Odpuščanje ne pomeni reči: nič se ni zgodilo. Če odpustim, pomeni, da se je nekaj zgodilo, nekdo me je prizadel. Tudi odpuščanje krivde ne zmanjšuje, ne odpravlja, ampak nas osvobaja kaznovanja osebe, ki nas je prizadela.
Preberite še:
Nenavaden terapevt ‒ kaj bi pa vi naredili, če bi v bolnišnici srečali konja?
Preberite še:
Pet stvari, ki bi jih pacienti morali vedeti, preden obiščejo terapevta
Kako se obnašati, ko je oseba, s katero govorimo, močno jezna?
Postavite mejo, recite: “Govorila bova, ko bova mirna.” Če je oseba tako vznemirjena, da nas ne sliši, lahko rečemo, da se ne strinjamo s takšnim vedenjem. Sogovorniku povejte, da vas boli, da vam je mar za ta odnos in da ne želite, da se kdorkoli od vaju slabo počuti.
Velja si zapomniti, da kolikor močnejša so naša čustva, slabše deluje naša logika. Včasih je druga oseba kot poln kozarec. Poskušamo nekaj vliti v to in se kar čez zliva, ni prostora za nove informacije. Počakati moramo, da se ta kozarec izprazni. Dialog je mogoč šele, ko je prostor za izmenjavo.
Nekdo kriči na nas, a kljub temu ne odidemo. Zakaj dovoljujemo, da prestopi mejo?
Razlogov je veliko, npr. želimo biti vljudni. Vljudno pomeni, da bom nekoga poslušal do konca. Tu se motimo.
Ko nekdo kriči na nas, ga nismo dolžni poslušati do konca. Lahko ga prekinemo in rečemo: “Prosim, govorite mirno, ne razumem, kaj mi pravite, ko kričite name.” Če to ni dovolj, lahko rečemo: “Žal mi je, vendar moram oditi.”
Preberite še:
Potrebujem terapijo? Kako vedeti, kdaj nasvet prijatelja ni dovolj?
Včasih pa nas je tudi strah …
Tako je. Obstaja lahko strah, da bom, če na primer postavim mejo, izgubil službo ali pa bom poslabšal odnose v timu. To je past pri takem razmišljanju. Ko ljudje delujejo brez premisleka, ko so zelo razburjeni, kričijo in druga oseba morda nima moči, da bi se postavila zase in rekla: “Tega ne smeš storiti, škoduje, če si nasilen.”
Kaj svetujete, da storimo takrat, ko nas preplavi val negativnih misli?
Metoda je zelo preprosta in hkrati težka. Gre za to, da vzameš svoje življenje v svoje roke. Negativne misli nam bodo samodejno prišle na misel, sami pa moramo spremeniti svoj način razmišljanja. Odločite se: ne bom tako razmišljal.
Preberite še:
“Kdor ne sanja, zboli – telesno ali duševno”
Zaradi takšnega razmišljanja sem oropan veselja, ki bi ga lahko doživel zdaj, če bi spremenil svoj odnos. Lahko bi se smejal s svojimi otroki, bil bi zadovoljen s seboj in drugimi. Morali bi se osredotočiti na to. Vredno je odgovoriti na vprašanje: Kakšne so prednosti zaskrbljenosti? Zakaj to počnem? Za kaj sem prikrajšan? Včasih se ljudje obremenjujejo in se tako kaznujejo. Samo zaradi tega ne živijo bolje, ampak slabše. Eno je tisto, kar se mi je zgodilo, drugo pa je to, kar zdaj delam s to izkušnjo.
Natančneje, kaj bi lahko naredili?
Ko se zavemo, da preveč negativno razmišljamo, se moramo potruditi in narediti nekaj drugega, da vklopimo drugačno razmišljanje. Pokličite nekoga in počnite kakšno zabavno dejavnost. Pogosto smo pasivni in pustimo, da te avtomatske misli odločajo o našem življenju. A le odločiti se moramo, vzeti misli v svoje roke. Seveda ne bo lahko. Začeti moram z majhnim korakom, ena misel. Pet minut za to, da se oddaljim od te misli in jo nadomestim z drugo, bolj pozitivno. Počasi nam bo uspelo.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Bojana Petkovič.
Preberite še:
“Bog nas ne bo zapustil in je zmožen podariti mir našemu srcu”
Preberite še:
Kako lahko svojim mislim pomagamo preprečiti pretirano reakcijo?
Preberite še:
Poročena sta bila 71 let, nato pa umrla v istem dnevu
